Naslednji večletni proračun Evropske unije pa vendarle je fenomen, ker bo prvič nižji od svojega predhodnika. In to nominalno, medtem ko ima EU dve članici več. Slednji je znašal 1034 milijard evrov, za obdobje 2014–2020 je bolj ali manj jasno, da bo padel pod tisoč milijard evrov. Evropska komisija je sprva optimistično predlagala, naj znaša 1091 milijard evrov, kar bi predstavljalo petodstotno rast. Prvi kompromisni predlog predsednika evropskega sveta je to številko že zmanjšal za osemdeset milijard evrov, kasneje se je ustavila pri 972 milijardah evrov ob precejšnjem nezadovoljstvu manj razvitih držav. Vendar posebej Nemčija, Velika Britanija, Švedska in Nizozemska zahtevajo, da se zmanjša še za nadaljnjih 30 do 75 milijard evrov.
Razlog, da je proračun manjši, je jasen, saj je dala finančna kriza tradicionalnim zagovornicam oklestenja porabe tokrat v roke orožje velikega kalibra. Če bi pogledali, kako finančna kriza klesti določene postavke nacionalnih proračunov, pa je manevrskega prostora za racionalno nižanje porabe še kar nekaj, le da je precej tudi svetih proračunskih krav, kjer posamezni nacionalni voditelji ali neizvoljeni evropski veljaki v Bruslju igrajo vlogo enako najbolj zagrizenim sindikatom na nacionalni ravni (ne nujno v vsebinskem smislu). Pogorel je denimo britanski predlog o podaljšanju delovne dobe evrobirokratom in o drugih oblikah varčevanja na njihov račun, s čimer bi privarčevali šest milijard evrov. V veljavi ostaja britanski proračunski priboljšek, ki ga je še leta 1984 izposlovala premierka Margaret Thatcher, ker je Velika Britanija upravičena do sorazmerno malo kmetijskih sredstev, ki predstavljajo največji delež evropskega proračuna. Priboljšek za sedemletno obdobje znaša približno 25 milijard evrov, zmagal pa je argument, da bi z zmanjšanjem teh sredstev otoški evroskeptiki v parlamentu uspešno sesuli predlog proračuna. In čeprav se vsepovsod išče točke varčevanja, se evropski parlament še vedno redno seli z enega na drug sedež, ki ju ima v Bruslju in Strasbourgu, kar bo v sedemletnem obdobju naneslo za 1,3 milijarde evrov stroškov. Glavna bitka se sicer bije okoli kmetijskega proračuna in skladov za regionalno politiko, ki so največje proračunske postavke.
Včerajšnjega neuspeha vendarle ne gre jemati za nov dokaz pregovorne nezmožnosti evropskih politike pri doseganju konsenza ali vleči vzporednic z neučinkovitostjo reševanja evra. Proračunske debate so bile vedno težke, tudi v vsaki domači državi. In kot ponavadi je v takšnih primerih iztekanje časa tisto, ki prisili k dogovoru. Tokrat bo očitno napočil januarja.