O predlaganem razmerju plač v javnem sektorju obstaja »družbeni konsenz«, ponavlja ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik. V intervjuju za Dnevnikov Objektiv je tudi pojasnila, kako in kje je razbrala to soglasje, in sicer »skozi več strokovnih in poljudnih zapisov, ki so ugotavljali, kakšno razmerje je primerno znotraj družbe ali organizacije, da se ustrezno ovrednotijo pristojnosti in odgovornosti«.
Končno bodo lahko nagrajeni tisti, ki največ in najbolje delajo, reformo hvali premier Robert Golob. Povedano drugače: v slovenski družbi naj bi se strinjali, da so tisti na vrhu plačne piramide prikrajšani, ker jim sistem danes dopušča izplačilo osnovne plače le v višini 4,7-kratnika minimalne plače. In ne njenega sedemkratnika. V absolutnih številkah si skratka zaslužijo skoraj 50-odstotno povišico osnovne bruto plače, na 8423,52 evra.
Domnevni družbeni konsenz o razponu plač se je po ponedeljkovi seji v državnem zboru začel drobiti na nepričakovanem koncu. In sicer pri vprašanju, kdo je predlagal razmerje ena proti sedem. Očitno smo živeli v zmoti in smo narobe razumeli ministrico, ko je o njem govorila, kot da gre za zamisel ministrstva. Predsednik vlade je v ponedeljek namreč trdil, da je razmerje ideja sindikatov javnega sektorja. »Nismo ga zahtevali na vladi,« je povedal in dodal, da ni vlada tista, ki hoče višje plače. »Ne, nočemo jih. Sindikati so tisti, ki jih hočejo zato, da bodo najsposobnejši imeli možnost napredovanja pri osnovni plači.«
Goloba je nemudoma pokrilo ministrstvo z izjavo za javnost, da je predlog vladne pogajalske skupine sledil predlogom, ki jih je 18. januarja ministrstvu za javno upravo posredovala pogajalska skupina sindikatov javnega sektorja, ki jo vodi Jakob Počivavšek. Predlog dejansko vsebuje tak razpon med najvišjo in najnižjo plačo, a obenem povsem drugačen sistem prevedbe delovnih mest po plačni lestvici in možnosti napredovanj, kot bi ga uvedla vlada. Ministrstvo je zamolčalo tudi, da je ministrica razmerje ena proti sedem javno napovedala že 11. januarja, torej teden dni prej, preden je prejela ponudbo sindikatov.
Zakaj se vlada nenadoma otepa avtorstva ideje o razmerju med najnižjo in najvišjo plačo, ki je menda tako neproblematično, da o njem celo obstaja družbeno soglasje? Razlog tiči v nezadovoljstvu, ki ga utegne v množici poklicnih skupin sprožiti predviden način selitve v novo plačno lestvico.
Ministrica vseskozi ponavlja, da bo večje razmerje odpravilo uravnilovko in nestimulativnost plač ter omogočilo boljše ovrednotenje pristojnosti in odgovornosti zaposlenih. V skladu s tem je večina javnih uslužbencev utemeljeno sklepala, da bodo po novi plačni lestvici, ki naj bi se vzpostavila do 1. januarja 2024, karierno lahko splezali bistveno višje. Dosedanje vladne zamisli so jih boleče streznile.
Delovna mesta ne bi bila več razporejena na enak način kot doslej. Večina bi jih bila v prihodnje stisnjena v spodnjo polovico, številni javni uslužbenci z določenim številom napredovanj bi lahko pristali celo na slabšem. Trenutna vladna izhodišča obenem nakazujejo možnost velikega skoka zgolj tistim, ki so že danes najbolje plačani. Zamišljena plačna lestvica je potemtakem bolj podobna kastnemu sistemu v javnem sektorju, z drugorazredno večino v spodnji polovici in prvorazredno peščico na vrhu. Med skupinama zeva navidezno nepremostljiv prepad.
Ni težko razumeti, zakaj vlada noče prevzeti avtorstva takšne ureditve. Zadostno je še prizemljena za spoznanje, da družbenega konsenza o takšnih nespodobnih plačnih razmerjih v javnem sektorju ne bo zmogla prepričljivo utemeljiti. Ne s strokovnimi in poljudnimi zapisi ne s čimer koli drugim.
