Pa so to res naredili? Vsaj na dva primera smo v Dnevniku nedavno že opozorili, kjer se to ni zgodilo. Zagotovo pa jih je še mnogo več. Prvi je primer vračanja vile Bistrica nad Tržičem pastorku Lea Gassnerja Guyu Mousquerju. Vdova Lea Gassnerja je bila ne samo upravičena do odškodnine v Veliki Britaniji, ampak jo je tudi dobila in se celo zavezala, da ne bo v Jugoslaviji terjala ničesar. Dobila je toliko funtov, da bi si lahko kupila sto rolls-royceov ali preračunano glede na spletne aplikacije za 12 milijonov evrov v današnjem denarju. Pa je naša država vilo vseeno dala pastorku njenega pokojnega moža, ta pa jo je menda prodal za milijon evrov. Se je država kakor koli potrudila, da bi našla dokaz, da ji milijonskega premoženja ne bi bilo treba vračati? Ne! Trudila se je občina Tržič, pa še to prepozno, pritožbeni roki so zastarali in neki ostareli Francoz (še bolj verjetno pa njegovi vnuki, če jih ima) je na račun neumne Slovenije postal milijonar. V Prekmurju je dokaze, da ni treba vračati milijonskega premoženja dedičem neke madžarske grofice, iskala kar civilna iniciativa. Ker se je ljudem pač zdelo neumno, da država vrača nekaj, česar ji ne bi bilo treba. Se je to zdelo neumno državi? Očitno ne!
Kaj je torej interes države v postopkih denacionalizacije? Seveda, da popravi krivice izpred dobrega pol stoletja. Hkrati pa bi moral biti interes državnikov tudi ta, da skrbi za dobrobit naroda. Pa je vsaj v primeru vile Bistrica res? Ne, pogrnili so na celi črti. A to je samo en vidik denacionalizacijskih postopkov. Če bi tehnične možnosti to dopuščale, bi naslov tega komentarja mirno lahko opremili še s »Pravica je vedno na pravi strani«. Zakaj? Ker smo nacionalizirano premoženje vračali in jemali ter vračali in jemali vedno po črki zakona, a glej ga zlomka, tudi vedno tako, kot je prijalo trenutni politični oblasti. Spomnite se samo na vračanje pokljuških gozdov v Triglavskem narodnem parku ljubljanski nadškofiji ali, še bolje, na vračanje Blejskega otoka in vsega, kar je na njem, taisti cerkveni ustanovi. Ko je bila na oblasti ena opcija, je bil zakon povsem jasen in pravna država je delovala: premoženje je treba vrniti. Ko je bila na oblasti druga, pa je bil zakon prav tako jasen in pravna država je delovala: otok ostane v lasti države. Dobro, morda so res primeri, ki so pravno zapleteni. A v primeru vile Bistrica je vse jasno tudi pravnim laikom. Le državi ni bilo.
