Z begom pred roko pravice si je Tovšakova dokončno utrdila sloves najbolj nepriljubljene slovenske dame, čeprav je več kot očitno, da je k takšnemu razpletu pripomoglo predvsem tožilstvo, ki ji je priložnost za izginotje dostavilo dobesedno na srebrnem pladnju. V zadevi, povezani s »prekupčevanjem« s tujimi delavci pri gradnji TEŠ 6, je namreč tožilstvo Tovšakovi najprej očitalo dajanje daril, med postopkom pa je zadevo prekvalificiralo v blažjo obliko istega kaznivega dejanja, za katero je zagrožena nižja kazen – hkrati pa je zelo omejena tudi možnost za odreditev pripora. Zakaj so na tožilstvu na to najprej povsem pozabili, nato pa so lahko obtožnico vložili še isti dan, v petek, ko so na mariborskem sodišču odločali o utemeljenosti pripora, a vseeno nekaj ur prepozno, ni jasno. Potek dogodkov pa kaže, da so na to »tehnično« podrobnost, ki je imela resne posledice, preprosto pozabili. Tako je lahko Hilda Tovšak za nekaj ur odkorakala na prostost, saj bi morala po novi odločitvi sodišča (na podlagi nove zahteve tožilstva) že naslednji dan nazaj za rešetke pripora, a je nepričakovano darilo raje izkoristila za beg v neznano. Verjetno je v skoraj treh mesecih za rešetkami pač spoznala, da ji spanje na trdi jetniški žimnici niti najmanj ne diši.
Javnosti gotovo ni najbolj znano, da so slovenska tožilstva kadrovsko podhranjena in da so se tožilci zaradi preobilice dela prisiljeni s svojimi primeri ukvarjati tudi v prostem času, a je tudi ob upoštevanju teh okoliščin težko razumeti, da si je tožilstvo v primeru Tovšakove privoščilo praktično osnovnošolsko napako. Še bolj nerodno pa je, da jo je zagrešil vodja specializiranega tožilstva Harij Furlan. Podobna začetniška napaka se je pred meseci primerila tudi njegovi predhodnici na mestu vodje Blanki Žgajnar in njeni tožilski kolegici Mateji Gončin, ko sta preprosto pozabili zahtevati podaljšanje pripora za enega redkih obtožencev v zadevi Balkanski bojevnik, ki je bil na koncu tudi obsojen zaradi trgovine z mamili – Anesa Selmana. Če je bil spodrsljaj Žgajnarjeve in Gončinove na koncu ocenjen samo kot nepotreben madež na ugledu tožilstva, saj vrhovno tožilstvo v tem primeru ni uvedlo niti strokovnega nadzora, ima Furlanova napaka že zaradi njegove vodilne funkcije drugačno težo. In če se je Blanka Žgajnar še lahko izvlekla z javnim samokritičnim priznanjem napake, Harij Furlan svojega ravnanja javno niti ni skušal pojasniti. Čeprav je popolnoma jasno, da si je Furlan za nepotreben spodrsljaj »izbral« najbolj neprimerno zgodbo, saj je težko verjeti, da bi bila njegova napaka v kakšni drugi zadevi deležna takšnega odziva, si je vseeno težko predstavljati, da bi lahko ugled specializiranega tožilstva v tem trenutku vsaj deloma ubranil drugače kot z odstopom z mesta vodje.
Kljub vsemu pa ni prav, da je Furlan, zagotovo eden najboljših tožilcev, pogroma deležen celo s strani pravosodnega ministra Senka Pličaniča, ki ga je praktično že razglasil za krivega. Še dobro, da minister, ki se ne v zdajšnji ne v prejšnji vladi ni ravno izkazal z razumevanjem tožilskega in sodniškega dela, ne more kar sam nastavljati in odstavljati tožilcev in sodnikov.
