Med prvimi junija 1991 izvoljenimi ustavnimi sodniki so bili res v rahli večini »levičarji«. To razmerje se je nadaljevalo tudi kasneje. Nagnjenost ustavnega sodišča v levo je zlasti simboliziral dr. Ciril Ribičič, ki je bil pred izvolitvijo za ustavnega sodnika (konec leta 2000) zelo aktiven v samem vrhu stranke socialnih demokratov. Toda če pogledamo na primer vseh osem dosedanjih predsednikov ustavnega sodišča, bi dr. Petra Jambreka, dr. Toneta Jerovška, dr. Lovra Šturma, dr. Franca Čebulja in dr. Ernesta Petriča zelo težko imeli za levičarje, čeprav so bili vsaj trije člani zveze komunistov.
Jeziček na tehtnici v ustavnem sodišču se je nagnil v desno, ko je leta 2004 na volitvah zmagala SDS. Čeprav so bili prav v SDS najbolj glasni nasprotniki izvolitve profesorja ustavnega prava Ribičiča za ustavnega sodnika, so takrat v parlamentu brez ugovorov o politični preteklosti za sodnika izglasovali večkratnega poslanca in visokega funkcionarja stranke krščanskih demokratov Miroslava Mozetiča. Toda to je bil šele začetek nazorskega »pregnetenja« ustavnega sodišča. Najprej je državni zbor, katerega vse niti je v svojih rokah držal Janez Janša, zavrnil kar nekaj drugih kandidatov za ustavne sodnike, ki jih je predlagal takratni predsednik republike dr. Janez Drnovšek. To zavračanje je ustavno sodišče pripeljalo v krizo odločanja, kajti trem sodnikom je že potekel mandat. Zavrnitve so bile jasno sporočilo novemu predsedniku republike dr. Danilu Türku, naj za manjkajoče sodnike predlaga le ljudi, ki so po meri SDS. Tako so zahtevano absolutno večino glasov ob koncu Janševega mandata (marca 2008) dobili kar štirje novi sodniki: dr. Mitja Deisinger, dr. Ernest Petrič (predsedovanje ustavnemu sodišču je prevzel po padcu Pahorjeve koalicije, novembra 2011), Jasna Pogačar in Jan Zobec, s čimer se je ustavno sodišče močno nagnilo v desno.
Kljub temu gre tej zdajšnji sestavi ustavnega sodišča šteti v dobro, da je leta 2010 prepovedala referendum o izbrisanih, ki ga je zahtevala SDS. Ideološki oziroma strankarski duh med sodniki, »nad katerimi je samo modro nebo«, je svobodomiselnega duha slovenske ustave premagal kasneje. Najprej s tem, da je sodišče omogočilo zrušenje pokojninske reforme, čeprav je bilo očitno, da je bila to voda na Janšev politični mlin. Pahorjeva vlada je padla, boniteta Slovenije pa zdrsnila močno navzdol. Sledila je odločitev, s katero je sodišče na zahtevo bojevitega dela krščanskih mladcev prepovedalo Titovo cesto, češ da to poimenovanje pomeni poveličevanje totalitarizma. Na še večje začudenje je v pravniških vrstah naletela odločitev, da je Petričevo ustavno sodišče dovolilo referendum o družinskem zakoniku, ki ga je zahtevala Cerkev, podpirala pa SDS.
Mejo pravne dostojnosti in korektnosti je ustavno sodišče dokončno prestopilo, ko je kar v eni odločbi dvolično prepovedalo referenduma o zakonih o državnem holdingu in o slabi banki. Gre za zakona, ki Janši omogočata utrditev oblasti in oplenitev še preostalega državnega premoženja. Zakona nimata prav nobene zveze z ogrožanjem ustavnih pravic do zdravstvenega in socialnega zavarovanja, kot so v posmeh zdravi pameti zapisali ustavni sodniki. S tem, ko so postali podaljšana roka določenih strank, so državi povzročili nepopravljivo škodo.
