‘Časa ni več veliko,« je na nedavnem srečanju z ministrico za infrastrukturo Alenko Bratušek večkrat ponovil bovški župan Valter Mlekuž. Govor je bil o Kaninu, o mrtvi zimski sezoni, padcu turizma in prihodnosti Bovškega, kjer po lanskoletni ustavitvi krožne kabinske žičnice pri življenju umetno ohranjajo družbo Sončni Kanin, ki je upravljala smučišče. Iz občinskega proračuna zalagajo sredstva za nekaj vzdrževalcev, da skrbijo za naprave in odganjajo nepridiprave. Poplačujejo izgube in stare upnike, da ti ne bi vlagali izvršb in sprožili stečaja. S stališča občinskega proračuna se torej morda res mudi. Jasna in nedvoumna odločitev države, ali bo pomagala reševati Kanin, bi bila v tem trenutku za Bovško dobrodošla.
Od tu naprej pa bi se moralo hitenje ustaviti. Ministrica pravi, da imajo na mizi dve ali tri ponudbe zasebnih vlagateljev, ki si želijo oživiti Kanin. Eno jim je v imenu beograjskega trgovinskega podjetja predstavil nekdanji smučarski as Bojan Križaj, za drugo domnevno stojijo nekateri goriški podjetniki, za tretjo se ne ve niti, ali zares obstaja. Njihova vsebina, vizije vlagateljev in pričakovanja do države ostajajo nerazkriti. Razen tega, da si vsi želijo javne finančne injekcije, je v vsej tej zgodbi torej veliko skrivnosti. Na drugi strani pa velika odgovornost, komu v prihodnje prepustiti upravljanje Kanina, ki močno kroji turistično statistiko v Bovcu in katerega vpliv po dolini Soče seže vse do Goriških brd, če gre verjeti domačim gospodarskim analizam.
Zato ne država ne občina ne bi smeli hiteti s seganjem v roke vlagateljem in z lahkotnim prepuščanjem Kanina v tuje roke. Če kdo, potem prav Bovčani dobro vedo, kako je, ko lahko tvoje naravne danosti izkorišča vsakdo, ki ima en čoln, vodnika in leseno barako. Za odločitvijo bi morali stati temeljit premislek ter še temeljitejša pregleda ponudbe in dejanske finančne sposobnosti vlagateljev. Obenem pa zavedanje, da samo zamenjava gondole iz davnega leta 1972 ne bo dovolj. Gondola je zgolj orodje, ki vse bolj zahtevnega smučarja pripelje do užitka in zabave – slednje pa lahko omogočijo le dobre storitve in ustrezna infrastruktura tudi na smučišču.
Medtem ko na drugih smučiščih že cvetijo trobentice, je na Kaninu še vedno dva metra snega, je ministrici pojasnjeval župan in upal, da se ji razjasni nebo. Drži, marsikdo se ob tem podatku prime za glavo in zmajuje, kako Slovenija v času globalnega segrevanja ne more prepoznati pomena in vrednosti tega našega najvišjega smučišča. Marsikdo komentira, da bi vsaka pametna in zdrava država tam že zdavnaj pograbila priložnost, da bi ljudje lahko smučali od novembra do maja. V resnici ni tako preprosto, enostavno in poceni, sicer bi se vsej pregovorni slovenski nesposobnosti navkljub to že zgodilo. Kdor pozna kaninske vetrove, konfiguracijo, terene, brezna in omejenosti, ve, da to ni naložba, ki bi se je nekdo lotil kar tako, namesto popoldanskega spanca. Vlaganje v Kanin je sila pogumna in resna stvar, za katero v tem trenutku tudi nihče več ne verjame, da bi stala »samo« 50 milijonov evrov, kar je toliko, kolikor bo stala prenova železniške postaje sredi Nove Gorice, položene na ravnino in ne navkreber kot Kanin.
Bolj kot hitra naj bo zato odločitev o novem Kaninu premišljena. Kanin bo počakal prav tam, kjer stoji že milijone let. Cepetanje in užaljenost, ki smo jima bili priča ob nedavnem soočenju župana in ministrice, ne bosta rešila usode posoškega turizma, prav tako ne vidna in skorajda otipljiva napetost med Ljubljano in Bovcem. V tej zgodbi bo res treba sodelovati.
