A tisti, ki v tej državi odločajo o prioritetah, tega očitno ne razumejo, saj so Direkciji RS za ceste, ki upravlja 6000 kilometrov državnih cest, v zadnjih petih letih z vsakokratnimi rebalansi proračuna z mize pobrali že skupno 500 milijonov evrov. Od začetka krize pa do danes se je vlaganje v državne ceste zmanjšalo za 58 odstotkov – leta 2015 bo direkcija lahko le še plužila ceste in enkrat na leto pokosila travo ob njih, saj ji bo država namenila le še borih sto milijonov.
In potem se pametnjakoviči čudijo napovedim, da se bodo začeli rušiti mostovi. Strokovnjaki Zavoda za gradbeništvo Slovenije so poleti pregledali premostitvene objekte na glavnih prometnicah in ugotovili, da je vsaj 15 takih, ki se lahko vsak trenutek pod težo 40-tonskih tovornjakov porušijo. Na direkciji za ceste so nameravali črvive mostove sanirati takoj po novem letu, a kaj ko odločevalci, upajoč na čudeže, tega niso vzeli resno in so ji odtegnili 61 milijonov evrov. Posledica tega je bila ustavitev vseh investicij – tudi krpanje mostov – in napoved, da bodo prihodnji mesec na 15 cestnih odsekih začele veljati omejitve za težke tovornjake. Ponekod bodo tako tovornjaki namesto dosedanjih 25 ton lahko prevažali le pet ton tovora. Kaj to pomeni za podjetja, ki so povsem odvisna od prevoza tovora, vodilni v teh podjetjih raje niti ne razmišljajo, saj si posledicam enostavno ne upajo pogledati v oči.
Avtoprevozniki napovedujejo, da omejitev ne bodo upoštevali, gospodarstveniki pa kričijo, da gre za državno sabotažo, kar ni daleč od resnice. Neposredna škoda, ki jo bodo pogojne zapore cest povzročile gospodarstvu, bo namreč nekajkrat večja od vsote denarja, ki je potrebna za sanacijo mostov. A četudi bo minister Samo Omerzel iz rokava čudežno potegnil 30 milijonov evrov za zasilno krpanje mostov, strokovnjaki opozarjajo, da je teh 15 mostov samo vrh ledene gore. Čez pol leta bo kritičnih novih 30 mostov, skupno pa jih je po podatkih direkcije za ceste vsaj 200, ki jih bo treba sanirati v res bližnji prihodnosti.
A problem je še mnogo globlji. Po kriterijih Svetovne banke je lahko največ ena tretjina cest v slabem oziroma zelo slabem stanju, pri nas pa je ravno obratno: le ena tretjina jih je v zadovoljivem stanju, s tem da se vsako leto za tri do štiri odstotke poveča delež zelo slabih cest. »Če bo šlo tako naprej, bomo zaradi varnosti primorani določene odseke enostavno zapirati,« opozarja direktor direkcije za ceste Gregor Ficko, ki pa ga očitno nihče ne posluša.
Na direkciji za ceste kot pokvarjena plošča ponavljajo, da bi morala država v naslednjih 15 letih zagotoviti najmanj 250 milijonov evrov na leto, če želi krivuljo katastrofalnega stanja na cestah počasi obrniti navzgor. V nasprotnem primeru ne bo daleč od resnice napoved Janeza Rebca, predsednika uprave Perutnine Pivka, kjer bodo učinek podirajočih se mostov še kako občutili, da se bomo vrnili v čas konjskih vpreg. A tudi v tem primeru ne bo šlo brez investicijskega denarja. Minister Omerzel bo namreč moral pripraviti akcijski načrt in zgraditi napajalnike za konje, bencinske servise pa bo treba založiti še s kakšnim žakljem ovsa.