Najdaljša zdravniška stavka v zgodovini države se nadaljuje, konca za zdaj ni videti. Potem ko vladni in Fidesovi pogajalci - tudi s pomočjo mediacije - niso zbližali stališč, je očitno, da se vladni strani tokrat ne mudi dovolj, da bi bistveno popustila. Kar je tesno povezano z dosedanjimi rezultati stavke. Pacientom je marsikje povzročila preglavice, a zdravstvenega sistema zaenkrat ni privedla do kolapsa. Ponekod je bilo opravljenih celo več zdravljenj kot v enakem lanskem obdobju.
Stavka je skupaj z umiki soglasij za nadurno delo razgrnila številne pomanjkljivosti javne mreže, v katere se vlade doslej niso vtikale. Take zamisli so namreč zbudile močan odpor v posameznih ustanovah in pri lokalnih oblasteh. Ena od nevralgičnih točk slovenskega zdravstva, ki jih je izpostavila stavka, je tudi popoldansko prehajanje zaposlenih iz javnih inštitucij k drugim delodajalcem. Nekateri zdravniki, ki so se pridružili umikanju soglasij za nadurno delo v matičnem zavodu, sočasno niso imeli zadržkov do dodatnega dela pri konkurenci. Direktorji so se na pojav odzivali neenotno. Ponekod so preklicali soglasja za delo pri drugih delodajalcih, še zlasti kadar je šlo za prehajanje k zasebnikom. Drugje v posle svojih zaposlenih niso posegali. Na ministrstvu za zdravje napovedujejo sistemsko ureditev popoldanskega dela, a zamišljenih rešitev še niso javno predstavili. Tudi ohlapna navodila, ki so jih direktorji dobili med stavko, pri soglasjih za popoldansko delo niso mogla pripeljati do skupnega imenovalca.
Da posledice stavke in umikanja soglasij za nadurno delo niso tako hude, kot so bile ob uporabi teh vzvodov v preteklosti, ni odraz vladne modrosti. Na roko ji gre povečevanje števila zdravnikov v zadnjem desetletju, pa tudi to, da se številni med njimi, čeprav stavko deklarativno podpirajo, niso povsem poistovetili s pristopom Fidesa. Marsikje v osnovnem zdravstvu, kjer so odnosi med zdravniki in njihovimi pacienti stkani ob dolgoletnih stikih, se stavka z umiki soglasij za nadurno delo skoraj ne pozna. V nekaterih drugih okoljih, denimo v Tolminu, kjer imajo že sicer hude kadrovske stiske, so razmere bistveno bolj kritične. Pri zdravstveni oskrbi tamkajšnjih prebivalcev bo treba iskati drugačne rešitve kot doslej. In ne le zaradi stavke.
V Fidesu tarnajo nad zakonodajo, ki jih po njihovem pri stavki močno omejuje. V vladi skušajo dodatno zaostriti zakonske pogoje in zdravnikom med stavko naložiti več obveznosti. Scenarijem, kot je bilo zavračanje urejanja bolniške odsotnosti ali pregledov za podaljševanje vozniških dovoljenj invalidov, bi se na ta način izognili tudi ob prihodnjih vrenjih. Pomenljivo je, da so se pri obeh stavkovnih ekscesih stvari uredile že brez tovrstnega posega. Trenutno dogajanje obenem odpira pot v spremembe, ki bi jih bilo ob drugačnem vzdušju težje izpeljati.
Pritisk na oblast v sindikatu trenutno stopnjujejo z napovedjo dela po standardih in normativih iz modre knjige. Merila primernih obremenitev, ki so jih zagovarjali v zdravniških vrstah, so v kolektivni pogodbi za to poklicno skupino pristala po eni od prejšnjih stavk. Dosledno sklicevanje na modro knjigo bi pomenilo, da bo na vrsto prišlo manj bolnikov. Na zdravniški strani poudarjajo, da bi ob bolj umirjenem tempu delali varneje - tudi z vidika lastnega zdravja. Najdaljša zdravniška stavka bo tudi v tem primeru odpirala stare dileme. Spremembe, ki se bodo iz nje izcimile, so nepredvidljive. Z zdravstvom, ki se znova spreminja brez rdeče niti, ne bo mogel biti zadovoljen nihče.
