Praznik, ki je slavil tiste, ki so krivi vsega gorja, so torej politiki leta 1992 dezinficirali, ga »ideološko nevtralizirali« in preimenovali v dan upora proti okupatorju (UO); tako so se otresli imena organizacije, ki je združevala na stotine upornikov, katere vodstvo pa se je v kasnejših vojnih letih kompromitiralo. A tudi pod tem novim imenom praznik ni bil varen, lani mu je Janševa vlada ukinila državno proslavo, in kdo ve, kdaj se ga tako ali drugačne loti kakšna nova oblast in ga razglasi za dan čemažarjev, na primer. Temu se potem reče zgodovinske spremembe.
A procesi so tudi reverzibilni, jutri se mu namreč obeta neka nova infuzija: vstajniki so se ga tokrat odločili vzeti za svojega kljub tveganju, da zaradi začetka počitniškega tedna na cesto prikličejo manj nezadovoljnih državljanov. Ni čisto jasno, ali jih je navdihnil PIF, ali OF, ali UO, ali pa vse skupaj, a če pogledamo današnje stanje, imajo vse kratice tudi danes svoj smisel. Če je nekdaj imperializem priropotal na tankih, nas danes davi digitalno, prek nekih ocenjevalskih hiš, ki niso zares hiše, ampak zgolj špekulativna preračunavanja v nekem računalniku. Če so nekoč ustanovili osvobodilno fronto, ker so nam tuje vojske zasedle ozemlje, je današnji pritisk s severa ravno tako diktat sile. In če se je bilo treba upreti kolaborantom takrat, se jim je treba tudi danes, v tej nevidni vojni, kjer se domači diktatorčki na velikih tujih dvorih nenadoma spremenijo v ponižne kimavce. Iluzij namreč ni več mogoče imeti: politične pozicije in opozicije, ki se že dvaindvajset let gugajo gor in dol, imajo preveč dela s svojimi interesi, da bi utegnile misliti na naše, če jih na to ne bomo dovolj vztrajno in dovolj odločno opozarjali; na vseh ravneh.
