Letos je ta čast pripadla obskurni agenciji Združenih narodov, ki skrbi za upoštevanje prepovedi uporabe kemičnega orožja. Če bi jo presojali po učinkovitosti, bi imeli kar nekaj težav. Nagrado bodo dobili, ker je Bašir Al Asad v Damasku uporabil bojne pline, ki so pobili več kot tisoč civilistov. Med vsemi možnimi razlogi za Nobelovo nagrado za mir je ta zares obupan. Pod pritiskom javnega mnenja in s posredovanjem Ruske federacije je Al Asad sprejel ultimat Baracka Obame. Preda orožje ali pa ga bombardirajo. Obama ima še dolg iz svoje nagrade za mir. To je vse, kar se je zgodilo v preteklem času in lahko velja za dosežek. Vse drugo je v prihodnjem času. Al Asad bo razkril podrobnosti tajnega programa kemičnega orožja in ga predal inšpektorjem Združenih narodov, ki ga bodo kontrolirano uničili. Ali bomo letošnjo nagrado obravnavali kot dosežek politične jasnovidnosti ali kot slabo šalo, je odvisno zgolj od dobre volje sirskega diktatorja.
Dajati nagrado za bodoče dosežke pa nosi nesrečo. Leta 1994 so jo dali Jicaku Rabinu, Jaserju Arafatu in Šimonu Peresu, ker so podpisali načrt za umik Izraela z zasedenih ozemelj in zgraditev palestinske države. Jicaka Rabina so takoj ubili njegovi najbolj fanatični sodržavljani, Jaserja Arafata pa so nekaj let po tem bombardirali v njegovi predsedniški palači in mu pomagali v skrivnostno smrt. Šimon Peres je končal kot predsednik države, ki se ni umaknila z zasedenih ozemelj in na njih gradi svojo državo po rasističnih principih južnoafriškega apartheida.
Nagrado je sredi sodelovanja pri afganistanskem in iraškem dizastru dobila Evropska unija, ki finančno in politično podpira projekt rasne čistosti Zahodnega brega. Dobila jo je tudi zato, ker je celina od leta 1945 živela v miru, če od njega odštejemo Srebrenico in od petnajst do devetnajst tisoč utopljenih beguncev v Sredozemskem morju v zadnjih desetih letih.
Nagrado je dobil Barack Obama. Takoj po izvolitvi je bil sijajna ideja. To res ni moglo iti narobe. Kaj vse je obljubljal, se je pozabilo, ampak bilo je veliko in zvenelo je res dobro.
Poleg vseh drugih reči v Evropi je v resni krizi tudi Nobelova nagrada za mir. Na vsem planetu ni mogoče dobiti odraslega človeka, ki bi mu jo lahko brez zadržkov podelili. Skoraj so se že odločili, da jo bodo dali otroku. Petnajstletna pakistanska deklica, ki so jo talibani ustrelili v glavo, ker se je hotela učiti, je postala simbol upora proti norosti v propadajoči državi. Vendar so jo vsi od Hollywooda in Združenih narodov do Evropske unije tako eksploatirali, da je na koncu predlog izzvenel nespodobno. V Pakistanu pa bi to še bolj podžgalo protizahodna čustva in bi ji onemogočilo, da kandidira za predsednico države. Če se vse birokratske institucije sveta navdihujejo pri najstnici, je težko dajati nagrado za zrelost v politiki.
Organizaciji za prepoved kemičnega orožja je treba zaželeti vso srečo. Ker pa so tako presenetljivo skočili na svetlo iz anonimnosti, bi bilo dobro preiskati, ali je kje tudi organizacija za prepoved uporabe konvencionalnega orožja proti civilistom. Tudi njih je treba dati na listo kandidatov. Pred seboj imajo monumentalno delo.