Levosredinska vlada pod vodstvom premierja Roberta Goloba je po sedmih mesecih od oblikovanja ministrskega zbora končno začela delati, za kar je dobila mandat na aprilskih volitvah. Zmotno je namreč prepričanje, da so volilci na lanskih volitvah glasovali proti enemu človeku. Jasno je, česa si velika večina ne želi, bolj neotipljivo pa je, kaj si želijo. Nekaj je na to temo povedal koalicijski načrt sodelovanja z orisi dela na mnogih področjih. A umanjkale so podrobnosti, kakšne bodo konkretne rešitve, in predvsem, kako jih uresničiti. Vse to naj bi dobili na mizo v mesecu ali dveh, ko bodo predstavljena dopolnila h koalicijski pogodbi.
Koalicijski vrh se ni razpletel tako, kot je Robert Golob napovedal v sklicu. Da bo leto 2023 leto reform, našteli so jih šest (zdravstvena, davčna, pokojninska, plačna, šolska, stanovanjska), je jasno že nekaj mesecev, a je včeraj prišlo do svojevrstne streznitve oziroma do spoznanja, da do reform ni mogoče priti čez noč. In da zanje potrebuješ ne le voljo, ampak predvsem trdno koalicijo, politično soglasje in podporo javnosti. Teme, ki jih je napovedoval predsednik vlade, so izjemno kompleksne in zahtevne. Zato ne preseneča, da so namesto naštevanja reform in seznanjanja s predlogi resornih ministrov na koalicijskem vrhu več ur razpravljali le o zdravstvu. O kraljici reform, na kateri – kar zveni že oguljeno – stoji in pade aktualna vlada. Tako kot že nekaj njenih predhodnic. V koaliciji so si morali najprej naliti čistega vina na področju, ki po prepričanju večine prebivalcev Slovenije predstavlja ključno temo.
Po koalicijskem vrhu lahko ugotovimo, da Gibanje Svoboda ne namerava lomiti rok pri zasledovanju reformnih ciljev; v tem kontekstu lahko razumemo tudi napoved, da se bodo ob ponovnem glasovanju o zakonu o Fursu, na katerega je državni svet izglasoval veto, stranke koalicije vzdržale. Dopolnila h koalicijski pogodbi bodo plod razprave in soglasja med partnerji, so dobili zagotovila v SD in Levici. Obe stranki sta tudi dobili jamstva, da bosta aktivno vključeni v oblikovanje zdravstvene reforme, kar je pomembno politično sporočilo. Tudi napoved predsednika vlade, da se bo pri snovanju reforme zanašal le na koalicijske partnerje, je pomenljiva, na pobude zlasti opozicijske NSi, ki kaže voljo po sodelovanju, pa ne računa preveč. Pomembno vsebinsko sporočilo je, da bo koalicija skušala zadevam v zdravstvu priti do dna oziroma do njegovega jedra – do ureditve zdravstvene blagajne, ki je težka 4,5 milijarde evrov. Ker je to sveti gral številnih interesov v tako kompleksnem družbenem podsistemu, lahko pričakujemo veliko trenj. Zato ne preseneča, da skuša Golob okrepiti politične zaveze koalicijskih sopotnikov, da v prihodnje, ko bo na preizkušnji politična trdnost, ne bo izvijanj.
Po napovedi, da bo po dveh tednih sledil še en koalicijski vrh, na katerem bodo analizirali in določili časovni potek še preostalim reformam, ki jih napovedujejo, lahko ugotovimo, da bomo s tem po svoje dobili novo koalicijsko pogodbo, ki bi jo morali v osnovi predstaviti že pred meseci. A v tem primeru se lahko tolažimo, bolje nekoliko pozno kot nikoli. Ko bo koalicija po šestih tednih, kolikor naj bi vzelo oblikovanje dopolnil h koalicijski pogodbi, z rešitvami stopila pred javnost, se bo pred nami izrisal tudi načrt prenove Slovenije, za kar so dobili mandat lanskega aprila.
Zdi se, da je na poti do zdravstvene (in vseh preostalih) reform za zdaj izpolnjen le en potreben pogoj, to je politična trdnost koalicije. Do političnega soglasja bi lahko nato prišli v nekaj tednih; ali bodo prepričali tudi slovensko javnost, pa bo verjetno jasno šele na volitvah, če se ne bomo pred tem znova odpravili še na kakšen referendum.
