Skoraj natanko štiri leta je, odkar so vladno-gospodarski veljaki trkali s kozarci na pecljih in rezali rdeče trakove ob zagonu tuje naložbe, ki jo je njen glavni politični protagonist opisal kot »najtežji projekt v mandatu«. A je bilo vredno, se je pridušal in še enkrat več ponovil obljubo o pričakovanih tisoč delovnih mestih v regiji in stomilijonski investiciji. Milijoni, ki jih je k temu primaknila država – in mimogrede pohodila še kup zakonov, da je tujemu investitorju dovolila do tistega trenutka nepredstavljivo – so majhna cena v primerjavi z dobrobitmi, ki da jih bo naložba prinesla državi. A to ni bila zgodba o uspehu. Število zaposlenih v zloglasni lakirnici avtomobilov se ni niti približalo obljubljenim številkam, tudi vrednost naložbe ne. Ta teden je naslednik omenjenega protagonista povedal, da je država od kanadsko-avstrijske korporacije zahtevala denar nazaj. Uničenih kmetijskih zemljišč ne bo mogel vrniti nihče.
Vsi ministri imajo svoje magne. Morda je Air Slovenija magna Golobove vlade in morda je danes ministrica Alenka Bratušek v vlogi Zdravka Počivalška, ko se zavzema za udaren, všečen, a izjemno tvegan projekt.
Študija je pokazala, da bi bila ustanovitev slovenskega letalskega prevoznika ekonomsko upravičena. Škoda, ki nastaja slovenskemu gospodarstvu, je neprimerno višja od vložka, ki bi bil potreben za zagon projekta in krpanje izgub. Toda ustanovitev Air Slovenija ni brezpogojno ekonomsko upravičena. Projekt je ekonomsko smiseln, če bi bila letala nove družbe vsaj 60-odstotno zasedena, na kar bi vplivala ugodna cena vozovnice, in če se gorivo ter ogljični kuponi ne bi drastično podražili ter s tem stroškov pognali v nebo. To so dejavniki, na katere država nima vpliva. Ne more določati cene nafte na svetovnih trgih, vplivati na ceno ogljičnih kuponov, predvsem pa nima zadostne pogajalske moči, da bi obrnila kurz Evrope, ki umazanim industrijam, kakršna je letalska, vse bolj reže krila. Te dni je v Franciji začel veljati zakon, ki prepoveduje polete na razdaljah, ki jih je z vlakom mogoče prevoziti v manj kot dveh urah in pol. To je prvi, neznaten, simboličen, a vendar zgovoren korak temeljne evropske države proti čistejši prihodnosti Evrope. Slovenija v tem obdobju koraka v drugo smer.
Tisti, ki si poletov z Adrio nismo mogli privoščiti, saj tudi na kratke razdalje cene vozovnic niso padle pod 700 evrov in so jih zato lahko kupovali le javni uslužbenci, se sprašujemo, kakšno čarovnijo bodo snovalci nove Air Slovenija stresli iz rokava, da bo lahko prevoznik prodajal vozovnice za 150 evrov, in to za nameček v pokoronskem obdobju, ko so uveljavljene in kapitalsko močne svetovne korporacije, kot je denimo Lufthansa, cene vozovnic glede na predkoronsko obdobje podražile, hja, na raven nekdanjih Adriinih. Bodo letala polna, če bodo poleti z Air Slovenija dražji? Kako si bo družba zagotovila ugodne slote, da bi na ugodnih urnikih gradila svojo konkurenčno prednost, če se za te iste slote poteguje vsa svetovna letalska vrhuška? Sprašujemo se, skratka, kakšna bo ob vse bolj zaostrenih pogojih za letalsko industrijo dodana vrednost nacionalnega prevoznika in ali jo bo javno-zasebna družba zmogla zagotoviti. Tudi Počivalšek je pred štirimi leti sadil rožice, a vsakič znova pozabil omeniti, da država nima vzvodov, da bi investitorja prisilila v izpolnitev obljub. Številke so govorile v prid obubožani regiji, nazadnje pa so se uresničile vse črne bojazni.
Alenki Bratušek ni treba odgovarjati na ta vprašanja. Lahko zgolj reče, da je Air Slovenija njena politična odločitev. To je njena legitimna pravica. Državljani ob tem upravičeno pričakujemo, da bo prevzela tudi politično odgovornost, če Air Slovenija krene po poti hoške Magne. In jo mimogrede še opominjamo, da nismo pozabili na njeno politično odgovornost za prodajo Adrie Airways.
