Finančni kolaps je vsa ta verovanja premešal tudi v meki svobodnega tržnega gospodarstva. ZDA so za reševanje avtomobilskega giganta General Motors, ki je šel leta 2009 na boben, potrošile kar 8,5 milijarde davkoplačevalskih evrov. Vprašanje torej že dolgo ni več, ali naj država pomaga strateško pomembnim gospodarskim subjektom ali ne. Naloga makroekonomistov je najti odgovor, kako naj se ta izpelje, da se denar ne zmeče v peč.
Slovenije si avtorji učinkovitih ekonomskih modelov prihodnosti ne morejo vzeti za primer dobre prakse. Pri nas državna pomoč praviloma ni plod strateškega premisleka, kako spodbuditi gospodarstvo ali podžgati obetaven podjetniški koncept. Raje se s finančnimi bombončki hirajočim podjetjem hranijo apetiti za rejenje politične všečnosti vladajoče elite.
Samo spomnimo se, kako je vlada Alenke Bratušek pompozno obljubljala izdatno državno pomoč Mariboru in okolici. Junija lani se je izcimilo, da bo namenila vsega 66 milijonov evrov, pa še ta znesek je razkropila na nič koliko razpisov, od katerih so bili doslej izpeljani komaj trije. In še na njih se je denar delil po slovensko. Kakšno razvojno perspektivo naj bi omogočila subvencija 423.825 evrov v bistro in vinski bar, si je celo v vinoljubnem Mariboru težko pojasniti.
Podoben je dvom o smiselnosti subvencij, ki jih zavod za zaposlovanje spet ponuja delodajalcem za zaposlitev 200 težje zaposljivih oseb. V obrtno-podjetniški zbornici niso osamljeni v stališču, da bi se ta milijon evrov dalo porabiti učinkoviteje, če bi se država celoviteje lotila problematike in bi brezposelnim predvsem omogočila pridobivanje veščin, ki jih delodajalci potrebujejo. Da subvencioniranje zgolj začasno blaži socialno stisko posameznikov, potrjuje podatek, da število dolgotrajno brezposelnih kljub tem državnim denarcem še zmeraj narašča.
Koalicijska pogodba vlade Mira Cerarja ambiciozno napoveduje nadgradnjo centraliziranega spremljanja učinkov subvencioniranja in državnih pomoči. In preusmeritev k oblikam povratnih državnih pomoči. »Sredstva je treba preusmeriti k podjetjem, ki izkazujejo jasne razvojne perspektive s testiranim tržnim potencialom,« so zapisali v osnutek koalicijske pogodbe. Zveni všečno.
Vendar v Sloveniji še nismo doživeli vlade, ki bi pogledala stran, ko se je soočila z grozečim propadom strateško pomembne firme. Še manj je verjetno, da bi z zahtevanim vračilom subvencij povzročila propad velikega podjetja. Pomislimo samo na Elan, ko se oblast že skoraj dve leti požvižga na ukaz Bruslja, da mora izterjati vračilo nedovoljene državne pomoči.
Begunjski dolžnik bo resna preizkušnja Cerarjeve vlade. Razrešiti bo morala dilemo, v kateri sta ji tačas na voljo dve slabi rešitvi. Izbrana bo začrtala delovanje bodočega sistema dajanja državnih pomoči. Če se bo vlada uprla nadaljnjemu stihijskemu razmetavanju denarja, s katerim bi si lahko za nekaj časa kupila politični mir, bo to (majhen) korak v pravo smer.