NPK se »obnaša« kot vsak rezultat resnega delanja politik, naj gre za zakon ali strateški dokument – detektira realne probleme in zanje ponuja dolgoročne rešitve. Izpostaviti velja, da kot eden prvih dokumentov na ravni celotnih vladnih politik razume, da je trg dela (v kulturi) urejen neustrezno. Kot odgovor ponuja večjo pretočnost zaposlovanja med javnim in zasebnim sektorjem, boljše samozaposlitvene možnosti in podporo mladim pri vstopanju v kulturne poklice. Kot drugo je pomemben njegov odnos do javnega sektorja, saj ga kot verjetno prva vladna strategija obravnava brez demonizacije, četudi mu hkrati napoveduje potrebne spremembe v imenu večanja kvalitete javnih kulturnih storitev. Javna razprava bo pokazala, kje ima NPK po posameznih področjih še rezerve in h katerim problemom bi lahko pristopil učinkoviteje. A že zdaj je jasno, da gre za primer kvalitetnega političnega dokumenta, ki se trudi za uravnoteženo služenje ustvarjalcu, producentu in kulturnemu porabniku.
Sodeč po brezidejnosti vladne politike je ministrstvo za kulturo trenutno edini nosilec politike realističnega optimizma, ki niti časovnih niti finančnih omejitev ne jemlje kot izgovor za postopanje. Potem ko so kulturni ministri 20 let uporabljali vse možne izgovore za politiko minimalnih popravkov, sta bila dva meseca dovolj za pripravo strategije, ki premišljuje korenito prenovo sistema. V najslabšem primeru je zato NPK znanilec drugačne politične mentalitete, ki ni prišla protežirat in posiljevat z lastnim pomanjkanjem idej, pač pa skuša v čim krajšem času, ki je na voljo, postoriti čim več koristnega. Vodstvena ekipa v običajnem mandatu zasedbo položajev najprej izkoristi za čiščenje terena po svoji meri, nato za utrditev omrežja, preostanek časa pa za ležerno merjenje političnih mišic. Ob delu Grilčeve ekipe se vsiljuje misel, da je njena učinkovitost posledica zavedanja, da položajev ni prevzela za »kratko večnost« štirih let, kar je v politiki enako kot za zmeraj. Je mogoče, da krajši mandati delajo bolj učinkovite politike?
A pozitivne ocene ne morejo biti zaključek zgodbe, za ambiciozen projekt je to šele začetek. Prihodnji čas bo dal odgovore na vrsto »čejev«, ki jih vsebuje NPK. Eden največjih je gotovo v dejstvu, da Grilčeva ekipa najverjetneje ne bo eksekutor strategije, ki jo je napisala. In da bo eksekutor strategije povsem verjetno tudi njen grobar. Še tako dober načrt je slab, če ga zaupaš slabemu izvajalcu. Ključni »če« leži v času, na katerega se dokument nanaša in je politično nepredvidljiv.
Prognoza? Novinarji pač nismo tu, da bi za vsako ceno pisali pozitivne zgodbe: NPK bodo kot vsak drug rezultat dobre politike na neki točki politično in apolitično potacali nasledniki. Kot politično alternativno nam bodo ponujali meglo, lastno neznanje in nov krog ideoloških obračunov. Seveda pa si jih moramo še prej izvoliti.
