Velika predstava tri tedne pred volitvami se je končala brez izrazitega zmagovalca in verjetno ga v 90-minutnem dvoboju dveh do podrobnosti pripravljenih političnih profesionalcev niti ni bilo pričakovati.
Socialdemokrat je sicer uspel pred kamero prepričati nekaj skromnih odstotkov več neodločenih, kot je to uspelo kanclerki, in če bi televizijski dvoboji odločali o izidih volitev, potem bi bile njegove možnosti 22. septembra boljše, kot so jih izmerili javnomnenjski inštituti. Ti pravijo, da bi krščansko unijo z Angelo Merkel na čelu minulo nedeljo še vedno volilo kar 16 odstotkov več volilcev, kot pa bi jih obkrožilo socialdemokratskega kandidata.
»On zna,« je včeraj za spletni Spiegel kompliment Steinbrücku v svoji kolumni zapisal Jakob Augstein, posvojeni sin ustanovitelja nemškega tednika, in se naslonil na znamenito izjavo nekdanjega kanclerja Helmuta Schmidta: »Er kann Kanzler.« Socialdemokratski kandidat se je z Angelo Merkel lahko meril iz oči v oči, ji bil dorasel kot politik in kot človek, a ga Nemci kljub temu ne bodo izvolili za kanclerja, napoveduje Augstein.
Steinbrück sicer ve in glasno pove, da v Nemčiji 6,8-odstotna brezposelnost morda res ni največji problem, a da 1,3 milijona tistih, ki imajo delo, ne zasluži dovolj za preživetje, da je delež prekernih zaposlitev v zadnjih letih prekomerno narasel in danes vključuje že vsakega petega zaposlenega. Pove tudi, da ima večina nemškega prebivalstva v lasti precej manj hiš in stanovanj, kot jih imajo denimo krizni Španci ali pa Italijani, in da jih zato davijo previsoke najemnine. Da mnogi starejši, ki so v pokojninsko blagajno vplačevali 40 let in več, nimajo dovolj visoke pokojnine, da bi lahko preživeli, in da so ceste, vrtci, šole in vse, kar je še ostale javne infrastrukture, v marsikateri občini v tako slabem stanju, da ne morejo več služiti namenu in občanom.
Steinbrück tudi pove, da vlada kanclerke Merklove ni storila ničesar, da bi zajezila te za družbo razdirajoče probleme. A raziskave kažejo, da v resnici voli le 31 odstotkov volilcev s socialnega roba, večina tistih, ki so z debelino svoje denarnice zadovoljni, pa noče nobenih sprememb, ki bi bile v prid zapostavljenim v družbi. Zato kanclerki nič od omenjenega ne pride do živega.
Že v predvolilnem boju leta 2009 je stavila na preizkušeno strategijo, ki sicer škodi demokraciji, a dobro služi njej. Za politiko naj se zanima čim manj ljudi in še manj naj jih voli, posebej pa naj to velja za tiste, ki se nagibajo k politično nasprotni strani. Za uspeh te strategije se zdi tokratni trenutek še ugodnejši. Nemčija je gospodarska lokomotiva Evrope, je edina država, kjer državna, deželne in občinske blagajne ustvarjajo presežke in ki svoje obveznice izdaja po tako nizki obrestni meri, da mora biti kupec obseden s potrebo po varnosti, da jih sploh še kupi. Kriza se je izogiba, njeni državljani so optimistični potrošniki in podjetja menijo, da jim gre dobro in da se jim obeta še boljša prihodnost. Z vsem tem pozitivnim razpoloženjem v nahrbtniku je »mati naroda«, kot pravijo Merklovi, za dobrih 7 odstotkov volilnih glasov še trdneje v sedlu, kot je bila ob zadnjih volitvah.