Tudi zadnji napad na Gazo poteka po preverjenem receptu stare igre mačke in miši. Na oltarju zveličanih ciljev nacionalne varnosti in ohranjanja statusa quo zasedenih ozemelj je najprej žrtvovana resnica, najkrajšo pa vedno potegne civilno prebivalstvo. Operacija Steber obrambe je primer eklatantnega razkazovanja moči. Zapor Gaza se brani z vsem, kar premore. In to so nenatančne, brez laserskega vodenja izdelane rakete, ki zdaj dežujejo večinoma na neposeljena območja v Izraelu.
Dva meseca pred volitvami se izraelska koalicijska partnerja na plečih Palestincev ponovno bojujeta za naslednji mandat v vladnih sobanah. Socialne teme sta hotela spraviti z dnevnega reda volilne kampanje. Za zdaj jima dobro kaže. Še enkrat sta premier Netanjahu in obrambni minister Barak proti Izraelu naščuvala vso soseščino. Prav to dejstvo zelo dobro služi izraelski zunanji politiki nenehnega občutka strahu, po kateri najmočnejši državi na Bližnjem vzhodu za vsakim grmom preti volk z zli nameni, da jo razcefra in vrže v morje. Z vsakim vojaškim pohodom se ta politika strahu ohranja pri življenju. Z grožnjami iz regije v diplomatski prtljagi je lažje prestopiti prag Bele hiše, še posebno če v njej domuje predsednik, ki se je v iztekajočem mandatu predstavil z mešanim izkazom. Obama je bil zvest zaveznik Izraela pred mednarodnimi forumi, a hkrati skeptičen prijatelj, ki za vsako ceno ni hotel sodelovati v veliki vojni proti Iranu.
Netanjahu in Barak sta velika zunanjepolitična šahovska mojstra. S prekomerno uporabo vojaške sile v Gazi si tokrat ne poskušata izboljšati le možnosti za dober volilni rezultat. Doslej sto ubitih Palestincev je moralo svoje življenje pustiti zaradi izraelskih interesov, posejanih od New Yorka do Teherana. Z napadom na Gazo tik pred 29. novembrom, ko bi morali Palestinci v OZN izbojevati status države opazovalke, Netanjahu in Barak mašita usta vsem tistim državam, ki bi tokrat načelno privrženost mednarodnemu pravu hotele pretopiti v glas za Palestino.
Pred bližajočim se padcem Asadovega režima v Siriji je Gaza prav tako najlažji plen za še en dokaz izraelske nadmoči. V nacionalni identiteti je globoko zakoreninjen občutek, da je treba ob vsaki novi preteči grožnji vedno potrditi lastno superiornost. Skorajšnja vzpostavitev nove islamistične oblasti na mejah Izraela, že druge po tranzicijskih spremembah v Egiptu, je razlog za takšno akcijo iz zaskrbljenosti.
Ost napada na Gazo je po opozorilu prihajajočim novim oblastnikom v Damasku z istim sporočilom usmerjena tisoč kilometrov vzhodneje od Jeruzalema. Obama v svojem drugem mandatu namreč ne bo mogel več oklevati z reševanjem iranskega jedrskega vprašanja za zeleno mizo. Bobnom vojne je nasprotoval že med predvolilno kampanjo. Netanjahu ga je takrat hotel zvabiti v kombinirano vojaško akcijo proti islamski republiki. Zdaj je takšna operacija povsem neverjetna. Namesto da bi ameriški in izraelski lovci skupaj bombardirali iranske jedrske obrate, se morata Netanjahu in Barack zadovoljiti s čiščenjem okolice. Takšno klavniško-kirurško spreminjanje Bližnjega vzhoda jima že v preteklosti ni uspelo. Spodletelo jima bo tudi zdaj.
