Skratka, Viba kot tehnična baza je postala zastarela in se je iz »tovarne sanj«, kot so ta filmski studio poimenovali ob njegovem odprtju na Prešernov dan leta 2003 v izpraznjenem industrijskem objektu v Stegnah, spremenila v »muzej«, kot jo filmarji imenujejo danes: tehnična baza je namreč ostala takšna, kot je bila pred desetimi leti, ko je država v nacionalni filmski studio vložila dve milijardi tedanjih tolarjev. Toda od »tovarne sanj« so ostale le sanje, da bi Filmski studio Viba film kdaj deloval kot tovarna.
Zastareli tehnični opremi so se pridružile nove težave, in sicer v obliki spremembe akta o ustanovitvi Filmskega studia Viba film, po kateri bo slovenskemu filmu, kot so prepričani njegovi ustvarjalci, onemogočeno koprodukcijsko sodelovanje (po zakonu o Filmskem centru pa je producentom naloženo takšno sodelovanje, z domačimi ali tujimi koproducenti). In ne le da je ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport sprejelo to spremembo brez vsakršnega posvetovanja s filmsko stroko, marveč je bil njen »pobudnik« Igor Prodnik, ki ga je »veleministrstvo« prav tisti dan, ko so filmarji na tiskovni konferenci ogorčeno pripovedovali, kako pogubna je lahko ta sprememba, imenovalo za novega direktorja Viba filma. Igor Prodnik je najbrž pač še eno ime na valu Janševega kadrovskega cunamija, toda ime, ob katerem večino slovenskih filmarjev travmatizirajo spomini na njegovo »pokroviteljstvo« nad slovenskim filmom, ko je bil v času prejšnje Janševe vlade (2004–2008) kot direktor direktorata za medije na kulturnem ministrstvu hkrati predsednik sveta Viba filma in vršilec dolžnosti direktorja tedanjega Filmskega sklada. Računsko sodišče je v svojem poročilu iz leta 2009 izreklo negativno mnenje o delovanju Filmskega sklada v obdobju 2006–2008, ki je z različnimi nepravilnostmi zapravil skoraj 1,8 milijona evrov.
A vseeno imenovanje Igorja Prodnika za direktorja Viba filma še ni »najhujše«, kar je doletelo filmsko področje. Nacionalna televizija bi financirala filmsko produkcijo v višini treh odstotkov proračunske vrednosti (konkretno: v višini 12.000 evrov), Filmskemu centru kot glavnemu financerju slovenske produkcije pa vlada še vedno ni odobrila letnega finančnega načrta in tako ne more izpolnjevati svojih obveznosti do producentov. Ni države na svetu, niti (in še posebej ne) najrevnejše, ki bi bila tako sovražna do svojega filma.