Pričakovanja, da bo Izraelcem in Palestincem v tokratnem krogu mirovnih pogajanj uspelo doseči rešitev, ki bo všečna vsem, so majhna. Ko se je leta 1992 začel mirovni proces, je poskušala ameriška administracija spremenjene regionalne okoliščine po vojni proti Sadamu Huseinu unovčiti tudi na izraelsko-palestinskem diplomatskem parketu. Po oslabitvi Iraka, ki je takrat veljal za eno večjih varnostnih groženj Izraela, se je pričakovalo, da bo Šimonu Peresu in Jaserju Arafatu uspelo zgodovinsko rokovanje preliti v »mir hrabrih«. Toda diplomatskim uverturam kljub jasno zastavljenemu časovniku za končanje konflikta niso sledila dejanja krepitve zaupanja. Mirovni proces ni bil pokopan le pod streli skrajnežev na obeh straneh, temveč tudi zaradi pomanjkanja pripravljenosti na kompromise tako pri Palestincih kot Izraelcih.
Kaj je tokrat drugače? Bližnjevzhodna regija je 21 let po zagonu mirovnega procesa sredi popolnega prepiha. Z arabsko pomladjo so na dan privrele zahteve ljudi po boljšem življenju, demokraciji in spoštovanju. Izraelsko-palestinski konflikt se je sredi arabskega vrveža iz središča pozornosti mednarodne skupnosti preselil v ozadje. Šele ko je arabska pomlad s sirsko državljansko vojno trčila ob izraelski prag in padec Asadovega režima ni bil blizu, so ZDA ponovno pokazale interes za zagon mirovnih pogajanj. Želja številnih izraelskih premierjev, da se mora regija namreč poprej temeljito spremeniti, preden bo možen mir s Palestinci, se ni iztekla po zamislih Tel Aviva. Bližnji vzhod je danes manj stabilen kot v obdobju dobrega sodelovanja Zahoda z avtokratskimi režimi. Enako velja za Palestince. Notranje delitve, pogosto povzročene zaradi nekonsistentne zunanje politike Zahoda, Palestincev niso pripeljale korak bliže k lastni državi. OZN je uspelo v minulih letih izboljšati javno upravo na palestinskih ozemljih in tako izpolniti še enega od temeljnih pogojev Izraela za sklenitev miru. Ameriški zunanji minister Kerry Palestincem z mednarodnimi donatorji zdaj obljublja 4 milijarde dolarjev za gospodarske projekte. Zadostne domneve torej, da Abas še enkrat poskusi doseči mirovni dogovor z Izraelom. To je njegova zadnja priložnost, enako velja za Netanjahuja.
Interes za sklenitev miru obstaja tudi na izraelski strani. Zaradi potekajočih pogovorov se Palestinci vsaj to jesen po mednarodno priznanje ne bodo ponovno poskušali odpraviti v OZN. Kljub temu ta opcija za Abasa še vedno ostaja razpoložljiva, če bi pogajanja spet obstala na mrtvi točki. Ker se je v preteklih letih odnos Zahoda do okupacije palestinskih ozemelj postopoma spremenil od diplomatskega mižanja in retoričnega neodobravanja k razmisleku o postopnem bojkotu proizvodov iz judovskih naselbin, gospodarski interesi prav tako silijo Izrael k pogajanjem. A še pomembneje je to, da zaradi naglega demografskega prirastka na strani Palestincev Izrael ne more več odlašati s sklenitvijo mirovnega dogovora, če želi ohraniti vizijo dveh držav za dva naroda.
