Bašar al Asad je tudi tokrat, tako kot ob začetku sirske državljanske vojne, govoril izbrancem ljudstva. Če je takrat svoje poglede na veliko »tujo roko«, ki stoji za vstajenjem sirskega naroda, predstavljal v sirskem parlamentu, je tokrat svoj nacionalizem in skrb za državo ter njeno suverenost širil onstran državnih inštitucij. Skoraj dve leti po začetku sirskega upora, ki je medtem prerasel v grozovito državljansko vojno, se je forma predstavitve Asadovih stališč rahlo spremenila, vsebina pa ostaja železno ista.
Dobrih petdeset minut si je Asad vzel za predstavitev svojega mirovnega načrta. Začel je z dolgim preludijem bruhanja ognja in žvepla čez sirsko opozicijo. Krivdo, da doslej ni prišlo do dialoga s Sirskim nacionalnim svetom, je pričakovano pripisal prav delitvam v njihovih vrstah. Ob tem je seveda spregledal, da so svoja nasprotja medtem postavili na stran, se poenotili pod krovnim vodstvom in dosegli široko mednarodno priznanje edinega legitimnega predstavnika sirskega ljudstva s strani več kot sto držav.
»Od nikogar ne bomo sprejemali navodil. Pogovarjali se bomo samo s tistimi, ki si niso s krvjo umazali rok,« je zabrusil Asad. Govoril je kot samozavesten predsednik, ki s svojim varnostnim aparatom domnevno še vedno nadzoruje ozemlje celotne države. Ta realnost je zgolj Asadova realnost, daleč od dejanskega stanja na terenu.
Sirski predsednik se je za nagovor ljudstvu odločil potem, ko se je ponovno začel stopnjevati pritisk na vlado v Damasku, naj vendarle najde politično rešitev za končanje državljanske vojne. Ker se je za dialog z opozicijo ob koncu prejšnjega leta zavzela tudi ena izmed najpomembnejših sirskih podpornic Rusija, gre Asadov govor razumeti tudi kot poskus vzpostavljanja vtisa, da težava ne leži pri njemu, temveč v nasprotnem taboru. Še več, Asad poskuša z lastnim predlogom za končanje nasilja torpedirati poskus mirovnega posrednika Združenih narodov in Arabske lige Lakhdarja Brahimija za sklic mednarodne konference, na kateri bi predvidoma junija določili začasno tranzicijsko vlado.
»Sirija je večna, jaz bom enkrat odšel,« je dejal predsednik. Če je kdo v tem zaznal pripravljenost, da odstopi s predsedniškega mesta, se globoko moti. Na podoben način je večkrat v govoru na piedestal postavil svetost upora sirske države proti »lutkam Zahoda«, torej boj za ohranitev suverenosti države. Ker je suverenost Sirije mati enotnosti njegove razpadajoče patrije, je sirske državljane pozval k splošni mobilizaciji. Šele ko bo zmaga nad tujimi teroristi dosežena in ko bodo tuje države nehale oboroževati upornike, bo možno stopiti na pot dialoga.
Asadova vizija je skregana z zdravorazumsko logiko – in to predsednik dobro ve. Njeno uresničitev onemogočajo delitve v mednarodni skupnosti. Prav tako je pot do dialoga in končanja spopadov tlakovana z ovirami povsem različnih geostrateških interesov, povezanih s padcem ali ohranitvijo Asadovega režima. Povsem iluzorno je pričakovati, da bi se tako Zahod s Savdsko Arabijo in Katarjem v privesku kot tudi Iran, Rusija in Kitajska na drugi strani odpovedale podpori svojemu taboru. V vmesnem času država očitno lahko pogori do temeljev, Združeni narodi pa bodo smeli še naprej vsakih nekaj mesecev popravljati svoje netočne ocene o številu mrtvih v konfliktu.
Namesto, da bi Asad čakal na »narek iz tujine«, je predstavil svojo diktatorsko vizijo enotnosti sirskega ljudstva. S političnimi skupinami in posamezniki po izbiri sirske vlade naj bi bil zagnan nacionalni dialog za oblikovanje nove ustave. To bi ljudstvo dobilo v referendumsko potrditev in se nato odpravilo na nove parlamentarne volitve. Hkrati bi potekal tudi proces narodne sprave. Niti z besedo v tej viziji ni omenil lastne prihodnosti ali pripravljenosti, da odstopi. Izbranci v damaščanski operi so se s takšno vizijo bučno strinjali. »Bog, Sirija, Bašar in nihče drug!« so zadoneli njihovi vzkliki.
Kaj torej sedaj? Na obzorju zaenkrat ni nič drugega kot stopnjevanje državljanske vojne. Bašar al Asad se je namreč danes s svojo mirovno vizijo de facto zahvalil tudi dobrim uslugam Lakhdarja Brahimija. Prizadevanja mednarodne skupnosti, da sirski voz premakne z mrtve točke, so ponovno na začetku.
