Nova vlada bi lahko glede na včerajšnjo novico z mednarodnih finančnih trgov na prvi pogled nadaljevala tam, kjer je poslavljajoča se vlada nehala. Zahtevani donos na slovenske obveznice je namreč – in to je nacionalni radio v nekaterih poročilih razglasil za dobro novico – padel na zgodovinsko nizko raven. Ob tem bi nemara kdo pripomnil, da so se trgi pozitivno odzvali na slovo Bratuškove, toda dejstva so tako kruta, da bi bila tovrstna zajedljivost neumestna. Nizke obrestne stopnje na obveznice evrskih držav, ne le Slovenije, pomenijo namreč predvsem eno: vlagatelji zaradi rekordno nizke inflacije oziroma nevarnosti deflacije računajo z novo recesijo v Evropi. Pravzaprav jo imajo že za dejstvo, poleg tega pa jim tretji zdrs vanjo zbuja strah pred dolgoročno depresijo oziroma stagnacijo.
Če bo Evropa res zašla v desetletje, dve ali tri dolgo obdobje nizke ali ničelne gospodarske rasti ob stagnaciji ali padanju cen, se bodo ekonomisti gotovo še desetletja prepirali glede tega, zakaj se je to zgodilo. Zanesljivo pa novi slovenski vladi in mandatarju/premierju Miru Cerarju to ne bo olajšalo dela. In če je za obe njegovi koalicijski partnerici, DeSUS in SD, mogoče z verjetnostjo, ki meji na gotovost, sklepati, da ne razumeta, kako dramatično so se razmere v mednarodnem gospodarskem okolju v zadnjem letu spremenile, tudi včerajšnji Cerarjev nastop zbuja nelagodne občutke. Malo več doslednosti pri istem, pri uveljavljanju fiskalnega pravila, pri varčevanju, pri javnih naročilih, pri dvigu konkurenčnosti in pregonu sive ekonomije, pri črpanju evropskih sredstev itd., pa krepko več etike, morale, vrednot in pravne države preprosto ne navdaja z upanjem.
Kar je manjkalo, niso bile ne številke ne konkretni ukrepi. Manjkalo je nekaj drugega. Z govorom, v katerem je bilo vsega, kar piše že v osnutku koalicijske pogodbe, preveč, Cerar ni dal vedeti, zakaj naj bi verjeli, da se bo prav njemu posrečilo, kar se trem njegovim predhodnikom ni. Najti »izhod iz krize«. Če doslej kdo, potem bi moral prav Cerar, ki je z novokomponirano stranko, poimenovano po sebi, dobil tolikšno legitimacijo volilcev, državljanom odkrito povedati, da česa takšnega ni. Da ni kratkoročnih in nebolečih »izhodov iz krize«. Da nas čaka negotovo dolgo obdobje ugotavljanja zablod, spreminjanja navad in kombiniranja različnih ukrepov – v skrajno neprijaznem okolju (in po možnosti v okviru evrske skupine), preden se bodo (morebiti) začeli kazati uspehi.
Saj ne, da bi v resnici pričakovali kri-znoj-in-solze nastop bodočega predsednika vlade, a za obuditev pristnega (za)upanja (ja, tudi v državo) bi bilo prav to nujno.
