Ljubljanska javna podjetja še nikoli niso poslovala slabše. V zadnjih letih je bilo običajno, da je Energetika Ljubljana ustvarila nekaj milijonov evrov dobička, podjetje Vodovod-kanalizacija je pred združitvijo s Snago poslovalo stabilno, po dokončanju regijskega centra za ravnanje z odpadki je bila Snaga od leta 2016 naprej v vse bolj negotovem položaju, Ljubljanski potniški promet pa je s subvencijami razmeroma solidno shajal. Skozi leta se je poslovanje javnih podjetij tudi precej racionaliziralo, saj so bile na javni holding prenesene številne skupne službe, ki so se prej podvajale. Pod črto je bilo poslovanje vseh podjetij skupaj solidno in predvidljivo, do neke mere tudi ambiciozno, saj je bilo izvedenih na desetine milijonov evrov investicij v ravnanje z odpadki, kanalizacijsko in vodovodno omrežje, širilo in obnavljalo se je plinovodno ter toplovodno omrežje, v Energetiki so tik pred dokončanjem več kot sto milijonov evrov vredne plinsko-parne enote, zaradi katere se bo premog v naslednjih letih umaknil iz Ljubljane. Javna podjetja niso ustvarjala ne blaznih dobičkov ne velikih izgub, kar je tudi smiselno, saj so tu zato, da meščanom zagotavljajo zanesljive, kakovostne in ne predrage storitve, investirajo v dobro delovanje vseh sistemov in skrbijo za okolje.
Najprej epidemija, nato pa še skokovita rast cen energentov, inflacija ter posledično višji stroški delovne sile so vse postavili na glavo. Prvi je bil na udaru LPP, ki je zaradi zaprtja javnega življenja čez noč ostal brez potnikov, ki jih je še vedno bistveno manj kot pred epidemijo. Prevoznik je bil – podobno kot kakšen starostnik – že prej v zelo šibki kondiciji, saj se število potovanj vztrajno zmanjšuje že skoraj deset let. V tem položaju bi za izboljšanje poslovanja lahko podražili vozovnice ali dodatno okrnili prevoze, kar pa bi negativno vplivalo na uporabo in kmalu bi se spet znašli v podobnem položaju. Za zdaj takih idej na občini in LPP nimajo, temveč poslovanje rešujejo z bistveno višjo subvencijo za mestne prevoze, kar je v tem trenutku gotovo najbolj smiselno. A epidemija in sprememba potovalnih navad ne smeta biti izgovor za to, da se ne bi vprašali, kako bomo LPP izboljšali do te mere, da bo postal vsaj približna alternativa avtomobilu.
Težke razmere so po drugi strani spodbudile načrte, kako se Ljubljana pri ogrevanju in proizvodnji elektrike v prihodnje ne bi zanašala le na ta trenutek nezanesljiv plin, temveč bi kot dodaten vir izkoristili gorljiv preostanek odpadkov, katerih odvoz in predelava močno bremenita poslovanje Voke Snage. Rešitev se zdi idealna, če se seveda ob tem ne bi odpirala vprašanja vpliva sežigalnice na okolje. Pri čemer si ne smemo zatiskati oči le pred tem, da tudi pri najboljši tehnologiji vplivi bodo, temveč tudi pred tem, da imamo problem teh odpadkov tu in zdaj, njihov sežig v Anhovem, Avstriji ali kje drugje pa je za okolje prav tako škodljiv.
Tako pri Voki Snagi kot Energetiki, še posebno pa pri LPP, bi imelo odlašanje s projekti za izboljšanje storitve zaradi poslabšanja finančne situacije ravno nasprotne učinke in bi čez čas pripeljalo do še večjih težav. Vprašanja spodobnega javnega potniškega prometa, ravnanja z odpadki in energetske prihodnosti je treba nasloviti zdaj, pa naj stane, kar hoče.
