To je tragična slovenska statistika, pred katero v zdravstvenih krogih svarijo od leta 2011, ko so v okviru priprave zdravstvene reforme prvič predlagali trošarine na nezdravo hrano in pijačo, predvsem na sladke pijače in sladkarije. Ocenili so, da bodo z njihovo podražitvijo in posledično manjšo prodajo zmanjšali tudi debelost.
Pa je strokovnjake za zdravje kdo slišal? Da, politiki – predsedniki treh različnih vlad (Janez Janša, Alenka Bratušek in Miro Cerar) ter njihovi finančni ministri (Janez Šušteršič, Uroš Čufer in Dušan Mramor), ki so se jim ob zevajoči proračunski luknji zasvetile oči, ko so izračunali, koliko denarja bi navrgla uvedba davka na sladke pijače. Šušteršič in Čufer sta upala na okoli 16 milijonov evrov, Mramor je nekoliko skromnejši – zadovoljil bi se že z osmimi milijoni.
In v tem je tragedija »sladkega davka«. Zamisel o njegovi uvedbi se pojavi ob vsaki zamenjavi vlade, ko se njeni finančniki spopadejo s hudo naravno katastrofo – sušo v državni blagajni. Ta davek je vedno mišljen kot fiskalni, ne kot zdravstveni ukrep, kar bi bilo edino smiselno in upravičeno. Tudi v sedanji vladi je tako. V okviru rebalansa državnega proračuna ga je napovedal finančni minister Dušan Mramor. Koalicijska pogodba o njem ne govori, tudi ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc med zaslišanjem za ta položaj v državnem zboru ni poudarila, da sta debelost in z njo povezano uživanje sladkorja tako velik problem, da bi ga bilo treba takoj zajeziti z davkom na sladke pijače.
Kolar-Celarčeva tudi zdaj, ko je ta davek znova postal aktualen, v glavnem molči. Kot glavni varuh zdravja ljudi nastopa kmetijski minister Dejan Židan. In to tisti Dejan Židan, ki je doslej najglasneje udrihal po takšnem davku, saj bi po njegovi oceni imel minimalni finančni učinek, škodil bi slovenskim proizvajalcem pijač in bil izvedbeno zelo zahteven. Še lani so člani sveta za kmetijstvo in podeželje, ki je posvetovalni organ kmetijskega ministra (tudi takrat je bil v tej vlogi Židan), odločno podprli peticijo proti davku na sladke pijače, pod katero so se podpisale številne organizacije (kmetijska, gozdarska in obrtna zbornica, zadružna zveza…). Zanimivo bi bilo torej izvedeti, kako je uspelo novemu finančnemu ministru Dušanu Mramorju spreobrniti starega kmetijskega ministra Dejana Židana.
V prid oceni, da je načrtovani davek na sladke pijače namenjen zgolj krpanju proračunske luknje in ne skrbi za zdravje ljudi, govori še več dejstev. Ko so zdravniki leta 2011 predlagali takšno obdavčitev, so imeli v mislih tudi davek oziroma trošarino na druga živila, ki vsebujejo sladkor (slaščice, denimo), a zdaj o tem ni niti besede. Obstaja tudi nevarnost, da se bodo potrošniki ob zmanjšani dostopnosti sladkanih pijač preusmerili na cenejše alkoholne pijače. Zato je ministrstvo za zdravje pred tremi leti sočasno predlagalo tudi višje trošarine na alkohol. Pa so politiki pozabili nanje. Spregledali so tudi, da sodijo sladke pijače med živila, ki zavzemajo osrednje mesto v oglasih. Jih bo vlada torej obdavčila, ne da bi hkrati posegla v njihovo oglaševanje?
Projekt »sladki davek« je ob takšnih izhodiščih vnaprej obsojen na neuspeh.
