Državi je na primer v interesu, da dobi diplomanta v čim krajšem času ob ne previsokih državnih vložkih. A če je socialno občutljiva in razvojno naravnana, mora misliti tudi na to, da omogoči študij vsem, ki so ga zmožni, po primerljivih pogojih, sicer zapravlja talente; ti se pač ne rojevajo le v premožnih družinah. Prav raven socialne občutljivosti (javnega) sistema ob hkratni zdržnosti je tista političnoprogramska meja, kjer Pikalovemu zakonu, za zdaj še v fazi osnutka, nevarno spodrsava. Neoliberalne čeri so očitno prespolzke, socialdemokratska volja po ohranitvi široke dostopnosti študija pa prešibka.
Pikalovo zaklinjanje, da on že ne bo tisti, ki bo v javno visoko šolstvo uvedel šolnine, je – milo rečeno – nenavadno. Seveda jih ne bo »uvedel«, saj šolnine že zdaj plačujejo izredni študentje. Toda izredni študij je posebna, izrojena oblika študija, ki je bila prvotno predvidena za zaposlene odrasle. Zato so doslej vse tako imenovane leve stranke delile stališče, da je ta oblika študija, če se vanj vpisujejo srednješolci, nelegitimna in da jo je treba ukiniti. In kaj smo na koncu dobili? Uzakonjene šolnine tudi za običajni dodiplomski študij. Po novem bosta namreč v predavalnici javnega zavoda, kjer bo potekal redni študij, skupaj sedela študent, ki bo študiral brezplačno, in tisti, ki bo moral za povsem enak študij plačati. Razlika med njima bo le v tem, da se bo prvemu uspelo vpisati na eno od razpisanih mest za neplačljivi polni študij, drugemu pa ne, a prav ta drugi bo s svojo šolnino popravil plačo učiteljem.
Ob tem pa ni nikakršnih res trdnih zagotovil, da bo vpisni prag ob omejitvi vpisa določen tako, da bo v neplačljivi študij prepustil vse, ki se bodo vanj vpisovali prvič in bodo zanj sposobni. Zavod bo namreč lahko vpisna merila zaostroval navidezno zaradi skrbi za kvaliteto, v resnici pa jih bo zaradi finančnih motivov. Edina varovalka pred zlorabo je v dosedanjih uradnih osnutkih določilo, po katerem lahko na 100 neplačljivih mest pride le 40 plačljivih, a ta delež je veliko večji od zdajšnjega deleža mest za izredni študij na naši največji univerzi. Minister Pikalo sicer obljublja dodatne varovalke, a to je tako, kot da bi hotel nevarno mino na šolskem igrišču le zaviti v negorljiv papir. Če bi resno mislil s tem, da je delež plačljivega študija previsok, bi ga lahko mirno znižal na deset ali dvajset odstotkov, kot so predlagali študentje, a tega ne stori. Nič čudnega, da nekateri že dokazujejo, da bi bilo bolj pravično uvesti manjše šolnine za vse študente, namesto da se oblast prenareja, da je redni polni študij načeloma neplačljiv in vsem dostopen….
Zakon ima še vrsto pomanjkljivosti. V dodiplomskem študiju ne bo več ločnice med strokovnim in univerzitetnim študijem; kar je v nasprotju z nacionalnim programom razvoja visokega šolstva. O tej novosti sploh ni bilo razprave, čeprav je težko verjeti, da se s tem strinjajo tehniki in naravoslovci. Poleg tega se zakon določenih problemov sploh ne loteva, na primer predolgega študija. Še več, podaljšuje ga. Bodočim diplomantom namreč status študenta – z vsemi ugodnostmi – ne bo več ugasnil z dnem, ko bodo diplomirali, temveč jim bo veljal vse do konca študijskega leta. Je to bombonček za »konstruktivni« del študentov? Kdo bi vedel…