Grozno bo. Kdor se želi hitro premikati, naj se centru izogiba. Ljudje naj se v mesto pripeljejo v skupnih avtomobilih. Bodo zamude in bodo izzivi. Strpnost velja za voznike, pešce
in kolesarje.
To je le nekaj stavkov, ki so jih na včerajšnji predstavitvi prometne ureditve v času obnove nadvoza na Dunajski cesti izrekli ljubljanski župan, ministrica za infrastrukturo in drugi strokovnjaki, ki so prišli obelodanit, kakšno novoletno darilo bodo Ljubljančani dobili 4. januarja – zgodil se bo popoln kolaps v mestnem prometu znotraj obvoznice. Če bo kakorkoli drugače, bo to veliko presenečenje. Prometnih zamaškov, ki bodo nastali ob tem, ne bo mogel rešiti niti župan, četudi bi na križiščih vse dni lastnoročno urejal promet. Popolna ali delna zapora enega osrednjih in najbolj obremenjenih križišč v državi za mesto pomeni prometni infarkt, za meščane in dnevne migrante pa drastično poslabšanje kakovosti življenja in dela v Ljubljani.
Najbolj zlovešča napoved, ki jo je včeraj izrekel ljubljanski župan Zoran Janković, je bila, da bodo »prometne razmere ves dan takšne, kot so danes v času prometne konice med 15. in 17. uro«. Ob tem se je mama šolarja v centru mesta, ki živi v Šiški, zgrozila – že sedaj je za popoldansko pot domov z avtobusom porabil okoli uro, prihodnje leto naj bi torej uro porabil za pot v šolo in dve za pot domov. Kot da bi živel v milijonski metropoli, in ne v provincialnem glavnem mestecu. Ob napovedih prometnega kaosa v prihodnjem letu se trenutni vsakodnevni popoldanski kolapsi prometa in stoječe kolone mestnih avtobusov res zdijo kot slaba generalka za premiero 4. januarja in ponovitve do predvidoma decembra 2024.
Da si bomo na jasnem: obnova nadvoza in železniške postaje je nujna. Ob navodilih pristojnih, naj bodo meščani strpni, saj bo potem vse bolje, pa se ne moremo znebiti občutka, da bi bilo vse nemara lahko izpeljano drugače. Ali je res najboljše, kar lahko odgovorni predlagajo ljudem, to, naj se jih več stisne v en avtomobil, češ da bodo ceste tako manj obremenjene? Zakaj ne bi, denimo, najprej razširili zloglasnega Šmartinskega podvoza, ki je že sedaj nevralgična točka ljubljanskega prometa, od januarja dalje pa bo tako rekoč neprebojen, saj bo tam potekal eden od obvozov do Bežigrada? In še naprej – zakaj imamo tako nemogoč javni potniški promet, da zapora enega križišča pomeni totalno sesutje prometa? Prav v javnem potniškem prometu so zamujena leta vlaganja in razvoja, kar pomeni, da ob izrednih dogodkih (kar obnova nadvoza nedvomno je) popolnoma odpove. Vožnja z mestnimi avtobusi je že v normalnih prometnih razmerah časovna loterija, prihodnje leto pa bodo avtobusi skupaj z avtomobili stali v kolonah, kar bi lahko vse, ki imajo možnost kakršnekoli drugačne oblike prevoza, odvrnilo od uporabe mestnega avtobusa. Tudi primestni železniški promet ne omogoča ravno udobnega in pogostega dostopa do centra mesta – niti v normalnih razmerah, kaj šele ob nadgradnji železniške infrastrukture, ko se bodo potniki soočali z nadomestnimi prevozi z avtobusi in začasnimi postajališči izven mestnega središča. Tudi v primestnem železniškem prometu bi se v 20 letih, odkar se govori o projektu novega potniškega centra, lahko marsikaj nadgradilo, moderniziralo, prilagodilo, da bi bili bolje pripravljeni na stresni test gradnje centralne državne železniške postaje. Toda za tako kompleksno pripravo na gradnjo je treba imeti vizijo, ki pa je naši odločevalci večinoma nimajo. Zato je res najboljše, kar lahko ponudijo državljanom, napotek, naj stisnejo zobe in potrpijo. Ker potem bo vse bolje.
