A kot pri vsakem poklicu in kot v vsaki službi so tudi med sodniki črne ovce, zato je tudi in predvsem pri pravosodju treba postaviti natančno določena in stroga pravila delovanja. V nebo vpijoč je primer celjskega sodnika Milka Škoberneta, ki je po mnenju tožilke prav zato, ker je podkupnino jemal v sodniški kuti, storil še posebno zavržno kaznivo dejanje. Sodišče je temu pritrdilo in suspendiranega sodnika obsodilo na pet let in šest mesecev zapora. Še nepravnomočne sodbe so lahko najbolj veseli prav pošteni sodniki.
Dnevnikova zgodba o nenavadno visokih poslih med kranjskim okrožnim sodiščem in koprsko prevajalsko agencijo na področju sodnega tolmačenja seveda (vsaj kakor je nam znano) nima znakov kaznivega dejanja. A je za razumevanje delovanja pravosodnega sistema in njegovih tudi morebitnih stranpoti še kako poučna.
Prav nič ni v neskladju z zakoni, če neko sodišče ogromno sodnega tolmačenja zaupa samo eni agenciji, nič ni narobe, če večji del poslov tej agenciji namenita le dve sodnici. Prav tako ni nič narobe, če ta agencija z zgolj enim zaposlenim poslovne prihodke na račun poslov z enim sodiščem poveča za nekajkrat. Čeprav nam odgovorni niso potrdili navedb anonimnega vira, da gre tudi za sorodstveno vez med sodnico in sodno tolmačko, ne bi bilo zakonsko sicer čisto nič narobe, če bi sodnica vse sodno tolmačenje iz enega jezika zaupala, zgolj in samo, recimo svoji hčerki. Vsaj ne po črki zakona in ta na sodniji edina kaj velja. V protikorupcijski komisiji bi verjetno menili drugače.
Bolj narobe je to, da v Sloveniji velja sistem javnega naročanja za skoraj vsak kilogram krompirja, ki ga šolska kuharica naroča za kosila otrok, le v pravosodju taka pravila očitno ne veljajo. Sodniki so pri odločanju o tem, komu bodo zaupali dobro plačani posel sodnega tolmačenja, povsem samostojni in neodvisni. In se vrnemo na začetek. Velika večina slovenskih sodnikov tega sistema zagotovo ne izkorišča v svoj prid ali korist svojih prijateljev, sorodnikov. A kot rečeno, tudi med najboljšimi se najdejo črne ovce, pa naj bo to kaznivo dejanje podkupovanje, prijateljevanje med sodniki in stečajnimi upravitelji ali pa vsaj nenavadno dodeljevanje poslov sodnega tolmačenja.
Zato je narobe to, da nam z ministrstva za pravosodje niso odgovorili na naše povsem konkretno vprašanje, kako je mogoče, da za sistem imenovanja odvetnikov po službeni dolžnosti in stečajnih upraviteljev veljajo natančno določena pravila izbire po vnaprej znanem vrstnem redu, medtem ko je za dodeljevanje poslov sodnega tolmačenja dovolj le, da je sodni tolmač (ali pa kak drug sodni izvedenec, tudi tu so ohlapna pravila popolnoma enaka) zaprisežen in na seznamu ministrstva, koga bo sodnik izbral za posamezni primer, pa je popolnoma vseeno in odvisno povsem od njegove (njene) odločitve. Da razprave o strožjih pogojih imenovanja izvedencev, predvsem pa obnavljanja statusa, sploh ne odpiramo.
Na eni strani torej država za nakup stotih kilogramov krompirja terja vsaj tri ponudbe, če ne celo javnega razpisa, na drugi pa v primeru dodeljevanja sto tisoč evrov vrednih poslov, sistem deluje na zaupanje med sodnikom in tolmačem oziroma v kranjskem primeru prevajalsko agencijo. In kar najbolj bode v oči, na ministrstvu prav tako niso odgovorili, ali morebiti vsaj razmišljajo o spremembi takega sistema. Elegantno bi se lahko izmazali in dejali, da razmišljajo že, ampak... Pa se jim zdi tak sistem očitno povsem v redu. Tudi javnost načeloma zaupa sodnikom, a nekje so meje, ki pa jih v našem pravosodju še iščemo.
