Razlogov, da se je sprejemanje zakona tako zelo vleklo, je več, eden od njih je tudi ta, da je bil prvotni zakonski tekst pomanjkljiv in da je vlada z njim preveč zanesenjaško ter na prvo žogo sledila svojemu načrtu, da regulira medijsko in paramedijsko utripanje, tja od delovanja influencerjev, širjenja sovražnega govora, rabe umetne inteligence pa do škodljivih medijskih koncentracij. Drugi razlog so bili brezštevilni, pogosto tudi nasprotujoči si interesi, ki jih je bilo vladi in zakonodajalcu, resnici na ljubo, zares težko usklajevati. Tretji, dejansko ključni razlog, ki povzema tudi oba prva dva, pa je bilo vseprisotno zavedanje, da nastaja sistemski zakon, eden od redkih sistemskih zakonov, ki jih je tej vladi uspelo pripraviti, odkar je vlada. Sprejetje takega zakona je brez dvoma velik politični dosežek, še posebej za koalicijo, ki se rada ne strinja sama s sabo. Izglasovano zakonsko besedilo odlikuje tudi žal ne povsem samoumevna zakonodajna praksa – novemu zakonu o medijih, čeprav ni optimalen, zares ni mogoče očitati, da je bil spisan in sprejet svojevoljno, brez posvetovanja s stroko in vsemi, ki jih njegove zakonske določbe zadevajo. Ta posvetovanja so bila marsikdaj zelo gorka, a so tudi privedla do še znosnih kompromisnih rešitev.
Zdravstvo
V šole se vračajo tudi uši. Kaj pomaga?
