Ob zamisli, ki spominja na dneve in noči odprtih vrat slovenskih gledališč in muzejev, ni mogoče mimo ugotovitve, da je slavljenje in romantična fetišizacija knjige v teh krajih nekaj vsakdanjega. Tik pred svetovnim dnevom knjige in avtorskih pravic smo preživeli Slovenske dneve knjige. Sredi marca smo praznovali dan poezije, malce pred tem se je zaključil festival Fabula. Bližajo se poletni literarni festivali, branja pod krošnjami in v parkih, knjižna barantanja na prostem in pod streho ter podelitve nekaj večjih literarnih nagrad s spremljevalnim pompom. Potem so tu še redni cikli literarnih tekmovanj, branj, pogovorov, omizij, srečanj z avtorji, delavnic. Če se na hitro ozremo čez jesensko in zimsko literarno sezono, vidimo, da je vsaj toliko pestra, če ne bolj. Vse pod geslom slavljenja knjige, ki se mu vedno bolj odločno pridružuje poziv: Kupujte!
Namen vseh teh akcij, z novoromantično Nočjo knjige na čelu, seveda ni slab. Pa so zaradi tega tudi že koristne in učinkovite? Kakšen je resnični domet velike mobilizacije založnikov, knjižnic in šol, skoncentrirane v eni noči? Prepričani smo znova prepričani in tudi že malce naveličani. Resni bralci redko enako resno obiskujejo literarne dogodke. Najboljši literarni pogovor je pogovor s knjigo. Predvsem pa je Noč knjige na kup zbrala nepregledno število dogodkov brez rdeče niti in brez hierarhije, med katerimi se je potencialni obiskovalec oziral brez kompasa, ali se kje skriva kak, ki bi ponujal več, kot obljublja na pol prebrana knjiga, ki od prejšnjega večera čaka na nočni omarici. Akciji je zmanjkalo energije, da bi pri sebi naredila red in izpostavila najboljše. Kakšen je sploh smisel promocije bralne kulture brez enega samega dogodka, ki bi imel potencial mobilizacije nebralne publike? Ki bi znal, za koga »knjigokletno«, izrabiti denimo dejstvo, da je noč knjige potekala na noč nogometa. Ključno vprašanje je, kje so vsi tisti, ki bi po zaslugi Noči knjige lahko postali ljubitelji knjig ali celo njihovi kupci.
Problem skrivajo številke. Noč knjige je potekala v 79 krajih, na 168 prizoriščih, prijavljenih je bilo okoli 300 dogodkov. Akcija je pokazala simptom, ki razkriva splošno zdravstveno stanje založništva. Predimenzioniranost. Svobodna gospodarska pobuda in delo v javnem interesu sta lahko še taki svetinji, a večina problemov založnikov izhaja iz dejstva, da skupaj izdajo več knjig, kot jih lahko populacija prebere. Noč knjige je kot dobri šolar stanje nekritično povzela in z najboljšimi nameni ponudila več literarnih dogodkov, kot jih lahko obišče zainteresirana publika.
Entuziazem založnikov bo učinkovit šele, ko se bo racionaliziral. Če so problem slovenskega založništva številke, je rešitev vsebina. Manj knjig, manj dogodkov, pa vedno le take in taki, ki združujejo, kar je združevati najtežje: relevantno, komunikativno in po kvaliteti presežno.
