Kulturni boj, ki je divjal v devetdesetih in v prvem desetletju novega tisočletja, je nekako pojenjal, se upehal. Katoliška cerkev in njeni sateliti so manj bojeviti. Trdi konservativci so namreč pod Frančiškovo taktirko morali cerkveno vodstvo prepustiti mlajšim, do neke mere bolj liberalnim kadrom, ti evangelizacijo postavljajo pred politične zahteve. Zdi se skratka, da se je katoliška cerkev po vrsti škandalov – po mariborskem polomu in pedofilskih aferah jo je udarila še afera Rupnik – v večji meri obrnila vase, se posvetila svojim notranjim težavam. Trendi pa so zastrašujoči. Aktivni verniki so se po koroni močno osuli: število nedeljnikov se je v zadnjih petih letih prepolovilo. Upada število krstov, birm, cerkvenih porok, duhovniki so vse starejši. Cerkev je v krču, delno resignirana, delno prenavljajoča se. Modra politika, ki to razume, bi se zato spreminjanja financiranja Cerkve lotila previdno in s političnim občutkom. Ker ne potrebuje nove fronte in ker, nenazadnje, ni lepo hoditi po ranjencih.
A slovenska politika je, ko gre za vero in verske skupnosti, redko modra; če je sploh kdaj. Potem ko je druga Janševa vlada delež državne pomoči duhovnikom in drugim verskim delavcem z Zujfom s 60 odstotkov znižala na 48 odstotkov povprečne plače, ga je njegova tretja spet dvignila – kar z uredbo – na 100 odstotkov. Za povrhu je klerikom tik pred volitvami dodelila 700 evrov koronskega dodatka, čeprav za to ni bilo potrebe. Duhovniki so namreč še naprej maševali za pokojnike in prejemali mašne darove, le da so to počeli v prazni cerkvi ali pred zasloni. Vse to je šlo v nos levici, zlasti Levici. Kulturno ministrstvo pod vodstvom Aste Vrečko je zato po zgledu Glova in Wolta, ki sta dostavljalcem hrane ponudila izboljšani plačni model, dejansko pa plačilo znižala, s predlagano novelo delež državne pomoči na papirju (v zakonu) dvignila z 48 odstotkov na 60 odstotkov. A ker hkrati ukinjajo uredbo prejšnje vlade, bodo morali verski delavci za svojo socialno varnost plačevati več.
Cerkev je lahko avtonomna le, če ji politika omogoči dolgoročno pravno in finančno stabilnost. Slovenska pa raje maha s korenčkom in palico, daje, jemlje in rine Cerkev v naročje tistih političnih sil, ki so do nje »uvidevnejše«, čeprav programsko niti niso na istih frekvencah. S tem da se aktualna vlada ne ozira na določila vatikanskega sporazuma in drugih mednarodnih aktov, ki jo zavezujejo k rednemu dialogu z verskimi skupnostmi in iskanju sporazumnih rešitev s katoliško cerkvijo, v najboljšem primeru pobalinsko izziva, v najslabšem tvega poslabšanje odnosov z Vatikanom. Da gre za ideološki odpor do Cerkve, ne pa za načelen premislek, priča tudi to, da je predsednik SŠK Andrej Saje že sredi marca zaprosil za sprejem pri ministrici za kulturo, a ta do danes ni našla časa zanj. Ob tem je zanimivo, da so se na obisku pri papežu v zadnjih letih zvrstili vsi slovenski premierji, tudi najbolj kritični, recimo Alenka Bratušek. Kaj tam naši politiki obljubljajo, praviloma ne izvemo, skoraj zagotovo pa jih večina na obljube pozabi tisti hip, ko se vrnejo v domovino.
V Cerkvi in drugih večjih verskih skupnostih bodo državno opletanje s finančno pomočjo seveda preživeli. Na voljo imajo druge vire, denacionalizacijske odškodnine so denimo kar razkošne. Drži tudi, da bi lahko bogatejše škofije in župnije več storile za manjše in revnejše, k čemur je škofe pozval tudi papež Frančišek. A gre za odnos. Z izločanjem verskih skupnosti iz socialnega dialoga aktualna oblast sporoča, da v njihovo družbeno koristnost pravzaprav ne verjame in da načelo ločitve cerkve od države razume v najbolj togi, izključujoči obliki. To malce preveč spominja na nekdanje čase.
