Milijarde vernikov po vsem svetu so se lahko v prvem letu svetega mandata zbudile iz nočne more cerkvenih škandalov, realno upajoč, da Cerkev vendarle ni (samo) omrežje pedofilov, gejevskih lobijev, pralnic denarja in že prislovičnega škrlatnega napuha. Še več, znova se je zazdelo, da Cerkev premore naboj, s katerim lahko ruši ne le berlinske zidove, temveč tudi (ideološke) zidove v glavah in dušah. Z evangelijem v njegovi čisti, frančiškovsko sveži obliki. A čeprav je Jorge Mario Bergoglio navduševal od prvega trenutka, ko se je premočeni množici na Trgu sv. Petra predstavil z nepozabnim »Bratje in sestre, dober večer«, brez hermelina in s preprostim kovinskim križem, je treba biti pri oceni njegovih dosežkov previden. Pod črto sprememb, ki obetajo resnejše premike, se je za zdaj nabralo bore malo.
Ni dvoma, da je papež pomembno zaznamoval Cerkev s svojim osebnim stilom poudarjene skromnosti in empatičnosti do trpečih. Cerkev revnih za revne je postalo motivacijsko geslo, njegove milostne besede na letalu na poti v Brazilijo »kdo sem jaz, da bi sodil geja, ki išče Boga«, so še isti hip ponarodele in prerasle v Sporočilo. Svet je ugotovil, da je papež – glej si ga – sočuten, širok človek z občutkom za drugega in za drugačnost. To seveda več pove o svetu kot o papežu. Kakor koli, Bergogliu je lani na avdiencah in ceremonijah uspelo zbrati osem milijonov vernikov, šest več kot Benediktu v zadnjem letu vladanja. Še več, znova je napolnil cerkve, celo rimske. Ob tem je odločno zarezal v »gobavo« telo kurije. Spornega državnega tajnika Tarcisia Bertoneja je zamenjal s Pietrom Parolinom in ustanovil več novih teles, s katerimi se je lotil vatikanske pralnice denarja in netransparentnih gospodarskih aktivnosti.
Kar zadeva družbeni nauk Cerkve, ženske in spolno moralo, pa Bergoglio za zdaj ostaja pri (najbrž) pretiranih pričakovanjih. Ženske je denimo v svojih govorih omenil 183-krat (za primerjavo: ljubezen 700-krat), vedno zelo spoštljivo. Cerkve si brez njih ni mogoče predstavljati, a moramo jih ceniti, ne klerikalizirati, je dejal. Obenem je zavrnil vsako možnost, da bi kdaj lahko postale duhovnice. O splavu se je resda izrekel šele januarja in ob tem pomenljivo poudaril, da ni treba »o tem kar naprej govoriti«. Toda brazilskega zdravnika, ki je opravil splav posiljeni devetletni deklici in ji s tem rešil življenje, so vseeno izobčili iz Cerkve in nobenega glasu ni, da ne bo tako tudi v prihodnje. Poznavalci so zato glede bližajoče se sinode o družini skeptični. Kontracepcija in homoseksualnost bosta na dnevnem redu, a kaj več kot kozmetičnih sprememb ne gre pričakovati. Za tiste, ki so pričakovali preveč, je bil streznjujoč tudi odziv Rima na poročilo odbora ZN, v katerem so Svetemu sedežu očitali, da ni sprejel ustreznih ukrepov za zaščito otrok in priznal obsega storjenih zločinov, ter ga pozvali, naj spolne zlorabe otrok opredeli v kanonskem pravu kot zločin. Spolne zlorabe se v veliki večini dogajajo v družinah in vendar je padlo samo po Cerkvi, se je branil Rim tudi pod papežem Frančiškom. Vlogo papeža, tudi Frančiška, je najbolje orisal kardinal Kasper, rekoč, da papež lahko Cerkev prenovi, ne more pa je na novo izumiti.