Rezultati evropskih volitev sicer niso najbolj realen pokazatelj strankarskih razmerij na domačem političnem prizorišču oziroma na uspeh strank pomembno vpliva prepoznavnost samih kandidatov. To sta najbolj nazorno pokazala rezultata Nove Slovenije na evropskih volitvah junija 2004 in na državnozborskih volitvah štiri mesece kasneje. Na prvih je NSi z Lojzetom Peterletom kot nosilcem liste dobila kar 23 odstotkov glasov in bila celo zmagovita stranka, na drugih je pristala na devetih odstotkih in na četrtem mestu. Velik poraz posamezne stranke na evropskih volitvah pa vendarle zmanjšuje njeno moč in vpliv na domačem političnem prizorišču ter vpliva na njeno dojemanje v javnosti. Zato je, čeprav slovenski poslanci v Bruslju odločajo o širših evropskih vprašanjih, v prihodnjih mesecih mogoče pričakovati tudi okrepljeno odpiranje populističnih domačih tem, še glasnejša strankarska prerekanja in koalicijska pogojevanja.
Socialni demokrati bodo na majskih volitvah skušali dokazati, da jih številna javnomnenjska merjenja upravičeno postavljajo na prvo mesto, ne gre pa zanemariti niti pomembnosti volitev za prvaka Igorja Lukšiča samega – SD se bo namreč za naklonjenost volilcev prvič potegovala pod njegovim vodstvom. Zato je verjetno, da se bodo Lukšičevi opozicijski nastopi znotraj koalicijskih vrst še okrepili. Očitki prvaka DeSUS Karla Erjavca, naj preneha neodgovorno zunanje nastopanje in vstopi v vladne vrste, pa še ojačali. Za Virantovo nadaljnje vodenje DL bodo lahko majske volitve usodne; če bo stranka imela slab rezultat, je namreč kaj malo možnosti, da bi se obdržal na njenem čelu.
Vendar predvolilno dogajanje v omenjenih treh vladnih strankah koalicije po vsej verjetnosti bistveno ne bo zamajalo – zavedajo se namreč, da volilci odhoda iz vladnih vrst in povzročanja vladne krize ne bi nagradili. Odločilnejše za koalicijo bo v prihodnjih mesecih dogajanje v največji vladni stranki PS. Natančneje odločitev Zorana Jankovića, ki se bo po vsej verjetnosti na jesenskih lokalnih volitvah ponovno potegoval za ljubljanskega župana, o svoji nadaljnji strankarski poti. Tako njegovo vztrajanje pri skorajšnjem kongresu Pozitivne Slovenije, na katerem bi kandidiral za ponovno vodenje stranke, kot morebitni demonstrativni odhod iz PS bi namreč skoraj gotovo pripeljala do razpada največje vladne stranke in resno ogrozila koalicijo. Ne gre namreč spregledati, da ima Janković med poslanci PS kar nekaj vernikov, ki so prepričani, da bi bila stranka pod njegovim vodstvom uspešnejša, in so njegovim odločitvam pripravljeni slepo slediti. Jankovićev vpliv bi nedvomno še zrasel, če bi stranka pod vodstvom Alenke Bratušek na majskih volitvah pristala pred pragom evropskega parlamenta in bi bila torej velika poraženka volitev. Kar se – sodeč po rezultatih javnomnenjskih raziskav in relativno šibkih najverjetnejših kandidatih – kaj lahko zgodi. Zato so upi velikega dela PS usmerjeni k evropskemu komisarju Janezu Potočniku, ki bi si s kandidaturo na listi največje vladne stranke »prislužil« še en komisarski mandat.
Zadnji dan starega leta so prvaki vladnih strank prejeli osnutek nove koalicijske pogodbe. Že prvi uradni, še bolj pa neuradni odzivi kažejo, da se tudi pri njenem usklajevanju in sprejemanju predvolilnim računicam ne bodo izognili.