Kljub temu imajo v dveh največjih bankah druge prednostne naloge. Janko Medja in njegovi v NLB se ukvarjajo s »spremembo poslovne etike in kulture integritete«. Pri »reorganizaciji« banke so neusmiljeni. Na vsak pomislek o njihovem delu, kadrovanju in svetovalnih pogodbah odgovarjajo z isto mantro: da so žrtev gonje politike, lobijev, medijev ali vseh treh skupaj.
V tem so presenetljivo podobni nekaterim nekdanjim staroselcem v vrhu NLB in NKBM. Ti fantomsko »gonjo proti bankirjem« omenjajo vsakič, ko si kdo drzne podvomiti o razlagi, da so vsa slaba posojila res zgolj posledica gospodarske krize in »spremenjenih okoliščin«, ne pa tudi nekaterih dejanj druge vrste. A »starostam« slovenskega bančništva se v resnici ni treba bati ničesar. V nasprotju z Igorjem Bavčarjem in Ivanom Zidarjem lahko Boris Zakrajšek, njun prijatelj in sodelavec iz skupnih frankfurtskih časov, uživa mirno življenje v pokoju. Jurij Detiček, nekdanji prvi mož Adria bank, pa tako ali tako nikoli ni bil nad »radarjem«.
Vse ostaja isto tudi v Mariboru. Aleš Hauc bolj ali manj prostovoljno ostaja ujetnik klientelnih povezav kroga, ki je bil nekoč vezan na Janeza Janšo, danes pa je v njem že veliko »prostih« strelcev, iz katerih tudi sam bržčas vse težje vidi izhod. Nad Haucem visi hrvaška zgodba njegovega predhodnika Kovačiča. Hauc se zelo verjetno zaveda, da so tamkajšnji posli KBM Projekta pandorina skrinjica, ki mu jo lahko raznese v rokah. Kdo vse je bil vpleten v »črpanje« denarja iz preplačanih nepremičninskih kupčij, morda nikoli ne bomo izvedeli. A že podatek, da je Kovačič o njih obveščal takratnega premierja, pove dovolj o tem, da njihovo razkritje zagotovo ni v interesu klike, ki s pomočjo Hauca obvladuje NKBM.
V vsakem primeru sta obe banki v pat položaju. Namesto da bi po državni injekciji postali generator zagona gospodarstva, sta še vedno eden njegovih največjih problemov. Medtem ko v NLB in NKBM zatrjujejo, da gospodarstva ne morejo kreditirati, ker je prezadolženo, pozabljajo, da pri kontrolirani razdolžitvi marsikaterega podjetja v zadnjih dveh letih niso želeli sodelovati. Ne le da zamujata pri sanacijah in pobudo pri njih prepuščata odgovornim v podjetjih. Celo v stečajih še vedno dopuščata, da jima premoženje dolžnikov uhaja pred nosom.
Tudi zato smo danes v protislovnem položaju. Manj kot leto dni po tem, ko je država z rešitvijo NLB in NKBM močno povečala javni dolg in s tem (dobesedno) zastavila svojo prihodnost, morajo predstavniki nove vlade že odgovarjati na vprašanja, kaj bodo storili za to, da bosta banki začeli kreditirati. Ker je neto delež slabih posojil zaradi večje vneme pri slabitvi posojil, ki je povezana s pritokom svežega kapitala, in hkratnega zapiranja pipice pri odobravanju novih kreditov v pol leta pri obeh bankah že presegel 20 odstotkov, nekateri že javno zastavljajo vprašanje, ali bomo kmalu potrebovali novo sanacijo bank. In krog se bo zavrtel znova. Lepo je v Sloveniji biti bankir.
