Usmerjanje otrok s posebnimi potrebami: Legalizirana neenakost
Predlog novele zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami prodaja hitrost in učinkovitejše postopke, v resnici pa podira dolga leta grajen temelj, saj se učna pomoč iz pravice v odločbi premika v prosto presojo šol v razširjenem programu. To ni prenos k otroku, temveč k naključju: kjer je več kadra, bo podpore več, drugje manj. To je geografska loterija, odvisna od tega, kje živite in katero šolo obiskuje vaš otrok.
Učna pomoč je osnovna podpora, ki po novem ne bi bila več zapisana v odločbi in zato ne bi bila zavezujoča. Dodatna strokovna pomoč – delo specialnih pedagogov, logopedov in drugih – ostaja vezana na odločbo, vendar jo predlog oži na ozke primanjkljaje in hkrati krči njen obseg.
Veliko se govori o v zakon na novo vpisanem »kontinuumu podpore« – lestvici ukrepov od blažjih do intenzivnih. Ideja je pravilna, toda brez standardov in financiranja je to zgolj lepa beseda na papirju. Slovenija že danes pozna šole, kjer razširjeni program deluje zgledno, in šole, kjer ga praktično ni; zakon bi moral te razlike izravnati, ne pa jih uzakoniti.
