Toda že skoraj smešna so pojasnila ministra Zvonka Černača, kako je bila v pripravo uredbe vključena vsa zainteresirana in strokovna javnost. Pripombe na osnutek uredbe je lahko pošiljala jeseni leta 2011, še v času Pahorjeve vlade, odgovor nanje pa je dobila kar v obliki nove uredbe, ki s tistim osnutkom iz leta 2011 nima prav veliko skupnega. Seveda ne, je dejal očitno bolj infrastrukturni kot prostorski minister Černač, če pa je v potrjeni različici upoštevan niz pripomb, ki jih je dobilo ministrstvo v takratni javni razpravi. Vseh seveda zaradi zelo različnih oziroma celo nezdružljivih interesov niso mogli vključiti, je dodal. Hec pri tem je, da vsa stroka, od projektantov do gradbincev, opozarja, da ministrstvo ni uslišalo niti enega od njihovih številnih predlogov, uredba s svojimi, v primerjavi z Evropo menda zelo unikatnimi rešitvami pa je povsem presenetila tudi občine. Le čigave pripombe je upoštevalo Černačevo ministrstvo?
Nekaterim se dozdeva, da bi zajec lahko tičal v tistem grmu, ki ga je vlada ob spreminjanju prostorske zakonodaje naskakovala že lani. Že takrat je stroko in širšo javnost iz priprave sprememb popolnoma izključila s pojasnilom, da za manjše popravke prostorske zakonodaje javna razprava res ni potrebna. Med te manjše popravke je sodil tudi predlog splošne legalizacije objektov, zgrajenih po letu 1993, ki ga je stroka ostro zavrnila oziroma je od vlade zahtevala postavitev določenih pogojev za legalizacijo takšnih objektov ter obveznost njihove sanacije v skladu s pravili, ki so jih morali izpolniti tudi legalni graditelji objektov. Vlada je predlog umaknila.
Če si lahko privoščimo malo cinizma, bi lahko rekli, da se je s takratnim nasprotovanjem legalizaciji črnih gradenj stroka ustrelila v koleno, saj nam je vlada zdaj kot bumerang servirala še nekoliko bolj dovršeno različico laissez-faire odnosa do smotrne rabe prostora. Ne le da marsikomu zdaj ne bo treba podreti na črno zgrajenega prizidka ali lične »kmetijske« hišice sredi nezazidljive prvovrstne kmetijske zemlje. Takšen način gradnje brez vsakršnega upoštevanja strokovnih oziroma prostorskih smernic je od sobote dalje postal kar pravilo za veliko množico objektov. Skladnost objekta z namembnostjo zemljišča je pravzaprav edino pravilo, ki ga morajo upoštevati graditelji enostavnih in nezahtevnih objektov, vse drugo, kar zajemajo občinski prostorski načrti, lahko spregledajo.
Kaj to pomeni, vlada najbrž še ni imela časa razmisliti. Enostavnih in nezahtevnih objektov sicer že pred uveljavitvijo nove uredbe ni bilo treba prijavljati v kataster stavb, toda takrat med takšne objekte recimo še ni sodil 150 kvadratnih metrov velik in 6 metrov visok kmetijski objekt, prav tako se takšnega objekta ni dalo postaviti sredi njive, temveč le na stavbnem zemljišču. Vprašanja, kako bodo nova pravila vplivala na kulturno krajino, kako bo takšni razpršeni in nenadzorovani gradnji sledila komunalna infrastruktura, ali bo graditelj po desetih letih lahko zahteval priključitev nanjo in kdo bo vse to plačal, kaj mini legalizacija, kot uredbo označuje vlada, pomeni za vse tiste, ki so doslej pridno sledili črki zakona in vsako gradnjo prijavili skladno z zakonodajo ter zanjo plačali in plačujejo vse dajatve..., se kar vrstijo. »Z vsakim branjem nove uredbe se bolj zgrozim,« je ob tem komentar enega od prostorskih strokovnjakov.
