Osem kandidatov se je predstavilo upravnemu odboru in razkrilo svoje kompetence, končni kandidat za direktorja pa bo predlagan, ko bo oblikovana vlada. Ta bo namreč imenovala direktorja, zato ji bo kandidat ustrezal. Nastala je klasična situacija iz učbenika kvantne fizike: delec (kandidat) sicer ima določene lastnosti, a dokler teh lastnosti ne izmerimo z ustreznim merilom (vlado), ima vse možne lastnosti hkrati. Pred upravnim odborom ARRS, ki ga vodi pravnik in nekdanji politik Rado Bohinc, je takšnih delcev zdaj kar osem.
ARRS je skrivnostna inštitucija. Njen pravilnik delovanja, denimo, je eden najbolj zapletenih dokumentov, kar ste jih kdaj videli. Znanstveniki, ki v skladu s tem pravilnikom pridobivajo »točke«, s katerimi dobijo ali ne dobijo denarja za raziskovanje, priznavajo, da ga ne razumejo. Veliko raziskovalcev je prepričanih, da je nepreglednost podlaga za razdeljevanje denarja med »privilegirance«. To prepričanje sicer ni bilo nikoli (znanstveno) potrjeno. Komisija za preprečevanje korupcije je doslej prejela sedem prijav, a jih je pet zavrnila kot neutemeljene. Dve prijavi domnevne korupcije komisija še preiskuje.
Direktor Franci Demšar, doktor fizike, ki agencijo vodi od njenega nastanka, je o transparentnosti razdeljevanja javnega denarja napisal knjigo. Nekateri znanstveniki – večinoma anonimni, ker se bojijo, da na naslednjem razpisu ne bi dobili denarja – v Demšarjevem pisanju vidijo poskus prikrivanja prikritih dejanj, ki naj bi jih sam zakrivil.
Za slovensko znanost pa bi bilo veliko bolje, če bi debata o nepravilnostih na agenciji postala povsem odprta. Znanstvena srenja od strani opazuje, kaj se dogaja, in zmajuje z glavo. Tudi če bo razpis ponovljen, pa »svojega« kandidata za direktorja znanstveniki najbrž ne bodo predlagali.
Ali pač? Vse bolj je jasno, da skrivanje pred »posledicami« postaja samo sebi namen. Proračun za znanstvene raziskave se je v zadnjih petih letih toliko skrčil, da je že skoraj vseeno, ali je znanstvenik pri vodstvu agencije rahlo ignoriran ali zelo nepriljubljen. Denarja tako in tako ni. V fiziki se ponuja še ena primerjava: če posodi zategujete pas, zmanjšujete njen volumen in zato v njej narašča pritisk. Če že ne naraste pritisk, pa naraste temperatura. Znanstveniki, ki jim zategujete pas, zbolijo ali pa se začnejo med seboj zaletavati kot podivjane molekule. Potem ni nič več (nikomur) prav.
Pred mesecem dni se je petinpetdeset slovenskih znanstvenikov odločilo podpisati javno pismo, v katerem so protestirali zaradi nenavadnih sprememb razpisnih pravil za direktorja. Zahtevali so, kar se je zdaj zgodilo – ustavitev izbora. Težko pa bi rekli, da je upravni odbor sejo »prekinil« zaradi znanstvenikov. Saj je bilo sporočilo jasno: prekinili so jo zaradi vlade.
Kaj bo torej zdaj storil upravni odbor? Še nedavno so nas na ministrstvu za znanost prepričevali, da je agencija samostojna inštitucija in da se v njeno delovanje nihče ne vmešava. Upravni odbor pa je v ponedeljek poskrbel za to, da je agencija postala politična in nepolitična hkrati. Kvantna, če verjamete.
