Na podoben način se je skupina neprespanih meščanov spravila na eno redkih ljubljanskih kulturnih prizorišč, ki ni v celoti ali vsaj delno podmazano z javnim denarjem. Menda jih je bilo deset, ki so zbrali 50 podpisov in na tak način preglasili ne le Bikofejevo malo ekipo, ampak na tisoče navdušenih obiskovalcev z vseh vetrov, ki pogosto ne morejo verjeti, da se sredi zaspane Ljubljane najde takšen dragulj. Središče sodobne prestolnice v poplavi črno-belih barov potrebuje prostor s konceptom in mestna oblast, v kolikor lokal spoštuje vse predpise, ne bi smela poklekniti pred tako majhno skupino ljudi – ne na račun dodane vrednosti, ki jo lokal Ljubljani gotovo prinaša, ter na račun vseh zadovoljnih ustvarjalcev in obiskovalcev.
Bikofe je v resnici le nesrečni primer, na katerem je (spet) vzbrstelo veliko vprašanj. Razumljivo je, da meščani tudi v središču prestolnice zahtevajo nočni red in mir, vendar ali niso standardi tam nujno nekoliko drugačni v primerjavi s tistimi v ruralnih predelih? In, še pomembneje, kam naj gre kultura, če ne v center mesta? Prostorski sociolog Matjaž Uršič poudarja, da mora središče mesta skozi vse zamenjave oblasti in različne politike urbanističnega urejanja ohranjati svojo izvorno funkcijo – zadovoljevati mora potrebe vseh družbenih skupin. Tudi tistih čudakov, ki bi jih marsikdo raje videl na drugi strani obvoznice – ali pa sploh nikjer. Naj bodo hipsterji, metalci, pigmejci ali lezbijke.
Župan Zoran Janković je problem očitno prepoznal kot dovolj pomemben, saj je osebno prevzel mediacijo med sprtima stranema. Kljub temu marsikoga čudi njegova popustljivost v tej zadevi, ne le zato, ker se zaveda pomembnosti razvoja mesta in s tem povezanega zadovoljstva njegovih prebivalcev in gostov, ampak tudi zato, ker si je mestna oblast v strategiji razvoja kulture postavila cilje, ki jim je Bikofe tako rekoč religiozno sledil. Poleg že omenjenega dejstva, da kot eden redkih ponudnikov pogostih kulturnih dogodkov ni bil prisesan na občinske ali državne jasli, je med pomembnejšimi tudi ta, da je raznovrstne vsebine praviloma ponujal zastonj in s tem pravzaprav promoviral družbeno vključenost.
So torej sankcije, ki so jih doletele, pretirane? Gotovo. Žalostno je, da je bilo nerazumevanje sprtih strani tako globoko, da je na koncu onemogočilo kakršen koli kompromis glede prireditev in celo okrnilo samo osnovno delovanje lokala. Janković sicer zagotavlja, da Bikofeta, kot ga poznamo, ne bo pustil propasti. A spet, saj ne gre le za Bikofe. Je mestna oblast posredovala, ko so se občani pritoževali zaradi (vsakodnevnega!) preglasnega cerkvenega zvonjenja? Skrb zbujajoč je pomislek, da so sankcije odvisne od moči pritožnikov in še bolj od statusa zdraharja.