Poglejmo primer enega največjih in najuspešnejših slovenskih filmskih producentov zavoda Vertigo. Pred dnevi smo predstavili javno dostopne podatke o povezanosti Vertiga z zavodom Emotionfilm, zaradi katere prvi najverjetneje ni upravičen do kandidiranja za javna sredstva Slovenskega filmskega centra (SFC), saj je Emotionfilm dolžnik te institucije. Zakon o SFC prepoveduje kandidiranje dolžnikom in osebam, ki so z njimi povezane. Na prvi pogled preseneča, da Vertigo ni nikoli zares skrival svoje povezanosti z Emotionfilmom. Da sta del enotne producentske skupine, si je zapisal kar na spletno stran. Ne preseneča pa, če vemo, da pri tem ne gre za nepazljivost producenta, ki potencialno problematičnega, inkriminirajočega podatka ni niti skušal prikriti. Gre za sproščenost, ki je plod prepričanosti o lastni nedotakljivosti. Od tod razmišljanje direktorja Vertiga Danijela Hočevarja, s katerim se je odzval na naš prispevek: »Precej neverjetno je, da bi se, če bi obstajala kakršna koli pravna podlaga, vsi imenovani (in direktorjev oziroma vršilcev dolžnosti direktorja FSRS oziroma SFC je bilo v tem obdobju okoli 10!) več kot desetletje sprenevedali oziroma slepili.«
Precej neverjetno. Razum bi producentovi logiki pritrjeval, če ne bi bil neverjetni scenarij nečemu sumljivo podoben. Film, televizija, informativni program? Kje smo že videli, kako institucije nadzora in celoten politični razred več kot desetletje odmikajo pogled od nečesa, kar ni niti legitimno niti legalno? Hm, ne morem se spomniti, prisegla pa bi, da ni le zgodba z velikega platna...
Zastavimo si še mi nekaj vprašanj žanra »nemogoče«: Je mogoče, da ministrstvo za kulturo vseskozi ve, kaj Vertigo po zakonu sme in česa ne, a ne reagira zaradi ljubega miru? Ker komu ne nazadnje mar pri vseh usodnejših packarijah na račun javne blagajne? Kaj pa, če je ministrom, direktorjem in članom sveta dejansko mar, a ne morejo reagirati? Kaj, če v Sloveniji ministri za kulturo, financerji in nadzorni organi ne odločajo o ničemer pomembnem? Je mogoče, da tisti v ozadju vlečejo niti teh, ki so nosilci moči na papirju? Kaj, če so producentsko-kulturniška omrežja močna do mere, ko so samo od njih odvisne funkcije ministrov, direktorjev in oprod?
Ne, to enostavno ni mogoče. To je lahko kvečjemu scenarij za javno financiran film, ki bo gostoval na vrsti mednarodnih festivalov, za katere še nikoli nismo slišali, v domačih kinih pa ga ne bo videlo niti 500 ljudi. In nikomur se ne bo zdelo čudno, da je tako. Še najbolj tiho bodo minister, financer in nadzorni organi.