To je bila velikanska zgodba. In kot je z velikimi zgodbami običajno, dvignejo veliko prahu in sprožijo val kritik in protiukrepov tistih, ki jih slačijo pred javnostjo. Tako je povsod po svetu in temu se ne gre preveč čuditi. V nekaterih državah novinarje zaradi takšnih zgodb ubijajo, v drugih, ki se rade ponašajo s tradicijo demokracije, jim skušajo vsaj kljubovati ali jih onemogočiti kako drugače. Bob Woodward je v eni svojih knjig vzel pod drobnogled sodobne ameriške predsednike do vključno Clintona in pokazal, kako so se vedno znova zapletali v afere predvsem zato, ker niso zmogli povedati resnice, ampak so se z mediji igrali skrivalnice ali se z njimi podali v vojno. Gre za samoobrambni mehanizem oblasti, ki kljub običajni kontraproduktivnosti brcne vsakič, ko dobi iz medijev pravi dražljaj.
Zdaj se to dogaja v Veliki Britaniji, kjer je v torek pred parlamentom pričal urednik časnika Guardian Alan Rusbridger. Guardian objavlja zgodbe na podlagi materiala, ki ga je iz ameriške nacionalne varnostne agencije odnesel žvižgač Edward Snowden. Gre za narobe svet: na zaslišanje pred parlament je klican urednik časnika, ki sicer res objavlja članke na podlagi zaupnih informacij (in njihovo varovanje je najprej naloga oblasti), vendar zaradi člankov ni bila vložena nobena obtožnica, kar pove dovolj o argumentih kritikov, nobenega dokaza tudi ni, da bi članki ogrožali državno varnost ali življenja vohunov ali pomagali teroristom. Problem je seveda v tem, da nastavlja zoprno ogledalo, zato na križ pribijajo sla, ki je skupaj z ameriškimi časniki opozoril na velik problem, namreč na vprašljivo učinkovit nadzor ameriških in britanskih obveščevalnih služb. Ne le da je težko podvomiti o interesu javnosti do obveščenosti o tem vprašanju, še ameriški predsednik Barack Obama je zaradi poročanja odredil pregled ustreznosti nadzora tajnih služb.
Soodkritelj afere Watergate Carl Bernstein je Rusbridgerja javno vprašal, zakaj sploh hodi v parlament. Vprašanje je na mestu. Urednik je sicer kritike dodobra razgalil, a se je ustvaril vtis podrejenosti četrtega stanu politiki in vpeljevanja prakse klicanja sedme sile na zagovor, in to v času, ko se zaradi novih tehnologij in zdaj že udomačenega jezdenja na strahu pred terorizmom iščejo argumenti za posege v novinarstvo, proti čemur ni imuna niti aktualna ameriška vlada. In to kljub izkušnjam s Pentagonovimi papirji o vietnamski vojni, Watergatom in ne nazadnje Webbom, ki so mu čez desetletje vsi začeli priznavati, da je njegova zgodba stala na dobrih temeljih, kar so razkrile tudi notranje preiskave v Cii in vladni dokumenti, le da so priznanja začela prihajati šele po tistem, ko si je leta 2004 v glavo poslal kroglo.
