Cerarjeva vlada je že tretja zaporedna vlada s povsem enako usmeritvijo, ki je pri gašenju krize v Evropi doživela popoln polom, odreka pa se ji tudi vse več držav EU. Namesto da bi razpoznala pravi izvor težav, vztrajni upad davčnih prihodkov, in poiskala rešitve za gospodarsko rast, se loteva že tako podplačanih in kadrovsko ohromljenih policistov, vojakov, gasilcev, medicinskih sester…, torej tistih, ki jih le dodatki za stalnost ter delo ob nedeljah in praznikih držijo nad minimalno plačo. Naj spomnimo, da je Bratuškova plače znižala vsaj progresivno, tako da so bili bolj prizadeti tisti z višji plačami.
Nenehno zategovanje pasu pri javnih uslužbencih, upokojencih in socialno ogroženih je rezultat popolne nesposobnosti vseh slovenskih vlad pri iskanju rešitev za izhod iz gospodarske krize. Medtem ko se je vztrajno varčevalo, so se davčni prihodki od leta 2008 do lani zmanjšali za dve milijardi evrov, z 8,2 na 6,2 milijarde, pri čemer se je izkupiček iz davka na dohodek podjetij znižal za skoraj petkrat (!), z 1,3 milijarde na bornih 265 milijonov evrov, prihodki iz dohodnine pa skoraj za dvakrat, z 1,3 milijarde na 740 milijonov. Takšnega izpada ne more nadomestiti še tako izdatno varčevanje pri javnih uslužbencih in upokojencih, na katerih se je od začetka krize »privarčevala« že več kot poldruga milijarda evrov. V narekovajih zato, ker se z znižanjem plač zmanjšuje potrošnja, prav tako pa z nenehnimi rezi pada tudi kakovost javnih storitev.
Nesposobnost vseh štirih »kriznih« vlad se kaže tudi v tem, da večletno varčevanje ni (bilo) v nobeni zvezi s kakršno koli reformo javnega sektorja. Čeprav ta glede na mednarodne primerjave ni preobsežen, je po splošni oceni stroke premalo učinkovit. Zaklepanje tako različnih dejavnosti, od vojakov na eni strani do šolnikov na drugi, v enoten sistem, kjer se vse izvaja po istem kopitu, razlike pa se poskušajo reševati s sistemom zapletenih dodatkov, ni prinesel pričakovanih rezultatov. Še manj bo k večji učinkovitosti pripomoglo dodatno zniževanje plač, saj vodi v še večjo uravnilovko in še manj interesa najsposobnejših kadrov za delo v njem.
Večje in tudi daljnosežnejše prihranke bi se dalo dobiti pri racionalizaciji številnih drugih izdatkov, zlasti pri javnih naročilih (spomnimo se samo številnih preplačanih projektov v zdravstvu), nepotrebnih pogodbah z zunanjimi izvajalci, z združevanjem dvomljivih agencij in skladov, zmanjševanjem števila občin... Nabor je velik in znan že dolga leta, vendar je za uresničenje takšnih ukrepov treba imeti nekaj več pameti in znanja, kot ga zahteva ne ravno domiselno klestenje plač, pokojnin in socialnih transferjev.