Nova Slovenija je v tokratnih koalicijskih pogajanjih sicer pokazala, da želi stopiti izpod okrilja SDS – do zdaj se o vstopu v koalicijo, ki je ne bi vodila Janševa stranka oziroma ne bi bila v njej tudi SDS, ni bila sposobna niti pogovarjati. A koraka naprej in v Cerarjevo vlado tudi res vstopiti ni zmogla.
Razlogov za to je nedvomno več. S takšno odločitvijo bi si nakopala hude napade SDS in njej podrejenih medijev. Še toliko ostrejše, če bi NSi vstopila v koalicijo, v kateri poleg SMC – kot se je vse bolj nakazovalo – ne bi bila le ena, temveč dve (ali celo tri) levosredinski stranki. Res pa je, da bi takšna široka koalicija tudi pomembno zmanjšala moč in vpliv Nove Slovenije v njej.
Poleg tega je NSi za svoj vstop v koalicijo postavila zelo ostre pogoje in napovedala brezkompromisno vztrajanje pri njihovi uresničitvi. Z nekaterimi manjšimi popravki osnutka koalicijske pogodbe pa tega, da so bile njene reformne zahteve upoštevane, vstopu v Cerarjevo vlado že tako ne ravno naklonjenemu članstvu ne bi mogla prepričljivo utemeljiti. Prav tako zmagovalec volitev ni bil pripravljen prisluhniti njihovim neskromnim željam po vodenju nekaterih najpomembnejših resorjev.
NSi je torej očitno ocenila, da ima več možnosti za preživetje in morda celo krepitev, če se odloči za opozicijsko pot – ne nazadnje je po sodelovanju v (resda Janševi) vladi iz parlamenta izpadla, po zadnjem dobrem letu dni, ko je bila skupaj s SDS v opoziciji, je vanj prišla celo nekoliko okrepljena. A prinaša tudi odločitev za opozicijo Novi Sloveniji vrsto težav. V njej bo namreč veliko težje oblikovala prepoznavno in samostojno pot – ponovno ji grozi oznaka »privesek SDS«. Tudi zato, ker bodo glasnejši nastopi bistveno večje desne opozicijske stranke v javnosti mnogo bolj odmevali.
Odločitev stranke Ljudmile Novak pa daje nekaj več upanja Zavezništvu Alenke Bratušek, da mu bo vendarle uspelo priti v vladne vrste. Nobena skrivnost ni, da najverjetnejši mandatar (še v večji meri pa nekateri njegovi najožji strankarski sodelavci) vstopu ZaAB v koalicijo ni ravno naklonjen. In to ne le zaradi samokandidiranja Bratuškove za evropsko komisarko, temveč tudi zaradi nekaterih starih in predvolilnih zamer. Vendarle pa SMC najmanjšo parlamentarno stranko v koalicijskih pogajanjih (še) ohranja: ker je ta pripravljena podpreti tako rekoč vsako njihovo pobudo, ker bi bila ZaAB v levosredinski koaliciji edina naravna zaveznica nekaterih javnofinančnih zamisli SMC, pa tudi zato, ker bi bila s koalicijo štirih strank zagotovljena zadostna parlamentarna podpora tudi tistim projektom, ki bi jim posamezna koalicijska partnerica nasprotovala.
Čeprav si je Miro Cerar resnično želel oblikovati raznobarvno koalicijo, ostaja tako Janez Drnovšek še naprej edini politik pri nas, ki mu je takšne vlade uspelo sestaviti. Delno je to mogoče pripisati Drnovškovim osebnostnim lastnostim in politični pretkanosti njega in njegovih najožjih sodelavcev, v precejšnji meri pa tudi dejstvu, da je bila situacija v državi v devetdesetih letih pomembno drugačna, kot je danes. Ni bilo namreč strank, ki bi bile zaradi svoje radikalnosti iz koalicijskih dogovarjanj vnaprej izrecno izključene, med političnimi akterji je bilo manj nezaupanja in zamer, prevladovala je vera v zgodbo o uspehu in ne prepričanje o zgodbi o neuspehu...