Z legalizacijo bodo do mirnega spanca in potrebnih dovoljenj črnograditelji prišli ceneje, kot če bi gradili po predpisih, ocenjuje stroka. To se pravi tisti, ki si bodo legalizacijo lahko privoščili, kajti vendarle bo kljub znižani odškodnini pogoj zanjo tudi plačan komunalni prispevek, vreden nekaj tisočakov. V zameno za te odpustke naj bi družba vendarle dobila določen pregled (evidenco) nad nezakonitimi gradnjami, javne blagajne pa nekaj dodatnega denarja. Toda zakaj infrastrukturno ministrstvo ob tem ni poslušalo opozoril stroke, da je legalizacija smiselna in vsaj kolikor toliko pravična do »poštenih« graditeljev le, če bo izvedena hkrati s prenovo prostorske in gradbene zakonodaje, ki bo nove črne gradnje preprečila?
Edino približno sprejemljivo pojasnilo infrastrukturnega ministra Sama Omerzela je, da bodo z zakonom o legalizaciji sprostili pritisk na inšpekcijske službe, ki se bodo tako lahko usmerile v preverjanje aktivnih gradbišč v državi in torej preprečevanje nastajanja novih črnih gradenj. V ta namen naj bi jim država še celo nekoliko razvezala mošnjo.
Toda z denarjem kot takim gradbena inšpekcija pravzaprav ne bi smela imeti težav, kajti zadnji dve leti je sredstva, namenjena za prisilna rušenja črnih gradenj, neporabljena vračala v državni proračun. Zapleta pa se – nazornejšega primera od že slabo desetletje trajajoče borbe med inšpekcijo in nekdanjim direktorjem Lekarne Ljubljana Markom Jakličem ne bi mogli najti – pri njeni kadrovski podhranjenosti in invalidni zakonodaji, ki inšpektorje namesto na teren pošilja za pisalne mize pisat razna poročila in vedno nove odločbe za isti primer.
Te in podobne birokratske neumnosti, ki jih je prostorska zakonodaja polna, naj bi odpravila šele njena prenova. Z njo naj bi vendarle dočakali poenostavitev po nepotrebnem zapletenih in zato dragih postopkov, zaradi katerih zaboli glava vsakogar, ki bi želel graditi po predpisih. Vsekakor pa naj bi s prenovo poskrbeli za anomalije, po katerih celo sama prostorska zakonodaja črnograditeljem servilno ponuja legalne poti, kako jo zaobiti.
Ena takšnih cvetk je recimo določilo, da lahko posameznik svoje prebivališče prijavi tudi v hlevu ali sušilnici sadja. V praksi tako po dolini Soče in po Triglavskem narodnem parku cvetijo skednji in pastirske koče, ki se že zdaj v resnici uporabljajo kot stanovanjski (počitniški) objekti, slej ko prej (morda že s predlagano legalizacijo, to morajo na infrastrukturnem ministrstvu po lastnih besedah še ugotoviti) pa bodo prav s pomočjo dokazov o prebivališču in torej drugačni dejanski rabi od namenske to tudi uradno postali.
Legalizacija črnih gradenj v takšnih razmerah je predvsem v posmeh vsem, ki so gradili ali kljub vsemu v prihodnosti želijo graditi po pravilih. Omerzel sicer obljublja, da bo prihodnje leto, torej še pred zaključkom legalizacije, nova sistemska zakonodaja sprejeta. Toda iz dobrih namenov in visokoletečih načrtov so se zadnjih 15 let vsakič znova izcimile rešitve, s katerimi je uspela politika stanje samo še nekoliko poslabšati. Poleg tega se tokratna prenova vse bolj oddaljuje – lani jeseni je Omerzel obljubljal, da bo pripravljena marca, potem jo je ministrstvo zamaknilo v poletje, zdaj pa je v igri že prihodnje leto. Zaupanje, s katerim bi na kredit izvajala legalizacijo, pa je politika zapravila že pred leti.
