Zdaj je drugače, odpadki so postali prava znanost v malem, gospodinjstva pa se lahko vsak dan ukvarjajo s tem, kam s kakšnimi odpadki, v kakšnem stanju, kdaj...
Zakonodaja sicer od komunalnih podjetij zahteva, da uporabnike redno obveščajo in ozaveščajo o ravnanju z odpadki. Gospodinjstvom tako omogočajo, da odgovore na svoja vprašanja poiščejo na različne načine: v prejetih brošurah, na spletnih straneh, s klici v podporne centre ali po elektronski pošti...
Toda za mnoge so vsa ta obvestila in publikacije precej neuporabni. Nekatera podjetja so se pri njih zagotovo bolj potrudila kot druga, popolni seznam vseh možnih odpadkov v vseh možnih stanjih in z vsemi možnimi sestavinami, ki potencialno ogrožajo reciklažo, pa je gotovo težko sestaviti. Poleg tega, kdo recimo razume razliko med svetili, ki ne vsebujejo topil, in tistimi, ki jih, da bi znal prve pravilno odložiti v preostanek odpadkov in druge med nevarne odpadke? Ali se bo vsak spomnil oziroma tudi želel preveriti, če vata v nasprotju s papirnatimi robčki in brisačami morda ne sodi med biološke odpadke, temveč v preostanek odpadkov? In ali je morda velike kosti treba odlagati drugam kot majhne? Eno od komunalnih podjetij je na svoj seznam, kam razvrščati katere odpadke, uvrstilo več kot 250 različnih odpadkov...
Če tokrat pustimo ob strani dejstvo, da celo komunalni delavci priznavajo, da imajo včasih težave z razvrščanjem, je na mestu vprašanje, koliko so takšni dolgi seznami sploh uporabni. Ljudje cenijo svoj prosti čas in odpadki res niso nekaj, za kar bi ga želeli (ves čas) zapravljati. Tudi za zbiranje in odvažanje posebnih odpadkov v zbirne centre ne.
Razmisliti bi veljalo o poenostavitvi sistema ločenega zbiranja odpadkov. Ta je osnovan na ideji, da povzročitelj odpadkov te loči, še preden bi se lahko pomešali in umazali. Tako je ravnanje z odpadki bolj donosno oziroma možnosti za želeno čim večjo reciklažo večje. Kaj je torej največja ovira? Branko Kosi z mariborske Snage pravi, da mokri oziroma biološko razgradljivi del odpadkov, zato so v marsikateri državi že uvedli enostavnejši sistem ločevanja na mokro in suho frakcijo. V Nemčiji so recimo opredelili zabojnik za tako imenovane vredne materiale (poleg običajne embalaže se v njem odlagajo še kovine, penast material, trda plastika, iz katere so recimo igrače...), s katerim skušajo poenostaviti sistem zbiranja vseh suhih materialov, primernih za recikliranje, v enem zabojniku. Kajti vsak zabojnik z ločeno zbranimi odpadki je tako ali tako treba pred predelavo še enkrat sortirati. Ob tem je še posebej za razpršeno poseljeno Slovenijo pomemben podatek, da pretirano ločeno zbiranje posameznih vrst odpadkov pomeni tudi več stroškov s transportom.
Tak razmislek o poenostavitvi sistema bi lahko vodil do boljšega ločevanja odpadkov. Kajti zaradi vseh mogočih pravil in dolgih seznamov ljudje delajo napake, kdo pa nad ločevanjem odpadkov tudi obupa. In zakaj ne bi, če pa hkrati ne ve prav natančno, ali morda ne trati svojega časa za preučevanje muh komunalnih podjetij in predelovalcev, da bodo njihovi dobički večji? Na položnici pač nikjer ne piše, za koliko je zaradi pridnega in pravilnega ločevanja njegov strošek odvoza smeti nižji...
