Ključno vprašanje je seveda, kje namerava vlada poiskati dodatnih 100 milijonov evrov prihrankov. Kot je po zaključku pogajanj pojasnjeval minister za javno upravo Boris Koprivnikar, naj bi bili ti možni pri dodatni racionalizaciji in organizaciji dela, pri zmanjšanju izplačil zunanjim izvajalcem, še zlasti pa pri javnih naročilih, pri čemer pa so bodoči ukrepi in morebitni prihranki še precejšnja neznanka. Ob tem je treba opozoriti, da lahko vsak nepričakovan dogodek, na primer poplave ali žled, postavi vse izračune na glavo. Po drugi strani pa se bilanca lahko spremeni tudi v pozitivno smer – optimizem namreč zbujajo nepričakovano visoka gospodarska rast, povečano zaposlovanje in višja zasebna potrošnja.
Sindikati se ne morejo počutiti kot zmagovalci pogajanj. Resda jim je uspelo preprečiti nove drastične posege v plače, so pa zato morali privoliti v podaljšanje vseh varčevalnih ukrepov, od znižanja plačne lestvice, regresa, ki je pod zakonskim minimumom, do neizplačevanja sredstev za delovno uspešnost in nadaljnjega zniževanja zaposlenih. Ob tem so privolili v dodatno zmanjšanje obsega sredstev za povečan obseg dela in znižanje premij za dodatno pokojninsko zavarovanje. Edino, kar so izbojevali, je sprostitev že več let zamrznjenih napredovanj, ki pa bodo izplačana šele januarja 2016.
Ponedeljkov dogovor, ki ga mora potrditi še vse bolj nezadovoljno članstvo sindikatov, je tako zgolj še en odlog nujne celovite prenove javnega sektorja. Državni proračun, ki mora za plače javnih uslužbencev prispevati kar polovico celotnih prihodkov, ne more biti vzdržen, prav tako pa ne more biti učinkovit tog in nestimulativen plačni sistem, ki se vse bolj bliža popolni uravnilovki. Če želimo zaradi neugodnih demografskih sprememb ohraniti kolikor toliko delujočo socialno državo, je edina možna rešitev za proračun višja gospodarska rast in povečanje davčnih prihodkov. Tega pa seveda javni sektor ne bi smel ovirati, pač pa bi moral kot servis državljanov in gospodarstva postati učinkovitejši. Prvi korak v tej smeri bi lahko naredili s prenovo sedanjega plačnega sistema. Ta s svojo rigidnostjo in avtomatizmi ter pomanjkanjem odgovornosti predstojnikov preprečuje, da bi zlasti v državni in lokalni upravi, agencijah in skladih ločili zrnje od plev in nagrajevali sposobne ter izkoreninili vse preveč prisotno birokratsko miselnost.
Si je pa vlada s ponedeljkovim dogovorom in pomiritvijo sindikatov pričakovano odprla novo fronto z gospodarstvom. Gospodarska zbornica Slovenije se je tako že umaknila iz pogajanj o socialnem sporazumu, dokler vlada ne bo umaknila vseh napovedanih obremenitev gospodarstva, upoštevajoč, da vztraja pri več kot 100 milijonih evrov dodatnih obremenitev gospodarstva, odpovedala pa se je 100 milijonom, ki jih je načrtovala »iztrgati« javnemu sektorju.
