V času, ko so v zdravstvu očitne številne posledice vladnega eksperimentiranja, Robert Golob stavi previdneje kot na začetku mandata. Če so bila ob izbiri Danijela Bešiča Loredana preslišana številna opozorila o zdravnikovi burni zgodovini pri nekdanjih delodajalcih, je bilo tokrat očitno, da se bo skušal predsednik vlade izogniti netenju novih žarišč. Kandidatura državne sekretarke Valentine Prevolnik Rupel se ujema z Golobovim vodilom, da mora biti novi zdravstveni minister »predvsem povezovalec in mogoče malo manj vizionar«.
Sogovorniki v zdravstvu so bili z Valentino Prevolnik Rupel v stiku predvsem v obdobju Pahorjeve vlade, ko je veljala za desno roko takratnega ministra za zdravje Dorjana Marušiča. Spominjajo se je kot korektne sogovornice, ki teži k iskanju konsenza in se izogiba neposrednim konfrontacijam. Valentina Prevolnik Rupel reformnih predlogov takrat ni zgolj pripravljala, temveč jih je tudi javno zagovarjala. »Želimo oblikovati košarico ključnih zdravstvenih storitev, ki bodo v celoti krite iz javnih sredstev. Storitve, ki niso ključnega pomena za zdravje prebivalstva in jih v košarici ne bo več, bo treba prepustiti trgu ali jih pokriti iz drugih virov,« je leta 2011 pojasnila v pogovoru za Dnevnik. Ideje, ki so kasneje obtičale v predalih, so zdaj v nekoliko spremenjeni obliki znova v igri. Košarico pacientovih pravic je treba prevetriti, je Prevolnik-Ruplova ocenila danes. Čeprav zatrjuje, da to ne bo povzročilo zmanjševanja pravic, se s tovrstnimi spremembami spušča na spolzek teren.
Iz usmeritev za prihodnji dve leti, ki jih je predstavljala septembra v vlogi državne sekretarke, je nasprotno razvidna strategija drobnih korakov. Kadar ministri prevzemajo vajeti zdravstvenega resorja kot druga izbira, so pričakovanja praviloma manjša, težnja po kompromisih večja. Globoki posegi v temelje sistema so obenem politično tvegani in le malo verjetno je, da bi se jih lotevali v predvolilnem obdobju. Usmeritve, ki vendarle terjajo poseg v zakonodajo, so za zdaj večinoma take, da nikogar posebej ne vznemirjajo.
Kako nameravajo v zdravstvenem resorju zagotavljati dostopnost kakovostnega zdravstvenega varstva – ta je med prioritetami ministrske kandidatke – trenutno še ni znano. V mandatu Danijela Bešiča Loredana in njegovih predhodnikov je prevladovalo načelo, da večje dostopnosti za paciente ne bodo zahtevali s prisilo. Ob finančnih spodbudah, ki jih je uvedla lani sprejeta interventna zakonodaja in so se jim v vladi deloma že odpovedali, so se vrste predolgo čakajočih le še daljšale. Naraščalo je tudi število ljudi brez osebnega zdravnika. Med njimi je bilo konec avgusta tudi 21.446 otrok in mladostnikov, ki še niso dopolnili 19 let. Zanje ni sistematično organizirana nikakršna nadomestna oskrba. Obenem je Slovenija v letu dni izgubila kar desetino ekip otroških in šolskih dispanzerjev. Zdravstveni delavci občasno omenijo, da so družine z območij brez prostih pediatrov prisiljene obiskovati točke nujne medicinske pomoči. Odgovora na vprašanje, kakšnega zdravja so otroci brez zdravnika, slovenske oblasti doslej še niso iskale.
Vodilo, ki ga je izpostavila Valentina Prevolnik Rupel, so zdravstvene potrebe prebivalstva. Da se je treba osredotočiti na bolnike, je ugotavljal vsak zdravstveni minister. Hkrati so bili bolniki tisti, ki jih je bilo še najlažje prikrajšati. Odločitve, ki so prebivalstvu oteževale dostop do zdravljenja, so vlade sprejemale brez oklevanja. Kako si bodo prebivalci zapomnili mandat bodoče ministrice, bo odvisno zlasti od tega, ali bo večjo dostopnost za bolnike pripravljena tudi zahtevati.
