Večji problem za Bratuškovo so razhajanja in razdiralnost v koalicijskih vrstah. Prvak SD Igor Lukšič se vedno znova postavlja v vlogo zunanjega kritika vladnih odločitev. Predsednik DeSUS Karl Erjavec pri vsakem ukrepu, ki bi lahko kakor koli prizadel najštevilnejši del njegove volilne baze – torej upokojence – maha z odhodom iz koalicije. Prvak DL Gregor Virant se postavlja v vlogo moralnega razsodnika ravnanj vseh drugih, ne pa tudi lastnih potez, s čimer vznemirja koalicijske partnerje. Skupna točka, ki povezuje vladne stranke, je tako želja po ohranjanju na oblasti.
Ta točka je prišla do izraza tudi v petek, ko je ustavno sodišče v celoti razveljavilo nepremičninski zakon. Koalicija bo našla izhod iz sedanjega položaja in zdržala do konca mandata, so družno zagotavljali predstavniki vladnih strank. A so se pri iskanju tega izhoda tudi že postavili vsak za svoje okope. DeSUS ne dovoli posegov v socialne transferje oziroma pokojnine in bi zviševal davke. DL ne bo pristala na zvišanje davkov in bi »usekala« po javni porabi – pri čemer ne gre spregledati, da je prav Virant z javnimi uslužbenci podpisal dogovor, da posegov v njihove plače in druge prejemke v letošnjem letu ne bo. Premierka in finančni minister Uroš Čufer pa sta – tudi če je bilo takojšnje obelodanjenje ponovnega dviga DDV predvsem namenjeno tipanju terena ali pa preusmerjanju pozornosti z nepremičninskega fiaska – spet padla na izpitu iz koalicijskega menedžmenta. Usklajevanja vrha koalicije o tako občutljivih in razdvajajočih vprašanjih, kot je nadomestitev dvestomilijonskega izpada iz državne blagajne, pač ne sklicuješ brez natančnejših izračunov različnih možnosti, rahlega kimanja predstavnikov koalicijskih strank ob čez noč porajajočem se predlogu pa ne predstavljaš kot tako rekoč usklajeno in dogovorjeno rešitev.
Koalicijski partnerji se premierki te dni »dogajajo« tudi ob nekaterih drugih vročih temah, na primer ob iskanju novega zdravstvenega ministra. Tako po začetnem odobravanju, da bi vodenje zdravstvenega resorja prevzel Danijel Bešič Loredan, Erjavec ni več prepričan, da je to ustrezna rešitev, DL ponuja svojega kandidata Bojana Starmana...
Omenjeno dogajanje ponovno dokazuje, da premierka Bratuškova v vladnih vrstah nima potrebne moči in avtoritete. Tudi zato, ker avtoritete in moči nima niti v lastni stranki. To med drugim kažejo napovedi nekaterih poslancev PS, da bodo ne glede na določila koalicijske pogodbe o izogibanju podpori interpelacijam proti ministrom in v nasprotju z zavzemanjem premierke glasovali za Virantov odhod iz vlade. Z vsako novo težavo torej postaja bolj jasno, da je bil pristanek Bratuškove na preložitev oktobrskega kongresa PS, na katerem bi ali postala nesporna predsednica stranke ali »padla«, njena velika napaka. Zato so v premierkinih strankarskih krogih v zadnjih dneh intenzivno razmišljali, da bi to napako še pred evropskimi volitvami popravili. A namesto da bi jasno in odločno zahtevo za sklic kongresa obelodanila Bratuškova, glasovi o nujnosti kongresa spet prihajajo iz krogov Zorana Jankovića, kjer so očitno ugotovili, da je predsedujoča PS po padcu nepremičninskega zakona in drugih težavah v vladi še dodatno ranljiva.
Koalicija torej poka po vseh šivih, a jo ohranja odsotnost alternative oziroma nepripravljenost strank in poslancev, da bi se podali na predčasne volitve.