Pa smo tam. Zakon velja samo za tiste zadaj, ker v nasprotnem primeru tvegamo katastrofalno verižno trčenje. Tako namreč Janez Janša in Zoran Janković razumeta nedvoumne ugotovitve protikorupcijske komisije, da sta vehementno kršila zakonodajo, ko sta vozila mimo predpisov in računala, da se jima kot prvima v koloni pač ne more zgoditi, da bi jima kdo pokazal loparček. In zaradi kaosa, ki nastaja zadaj, zdaj oba usmerjata srd v »policaja« oziroma protikorupcijsko komisijo, ki ne razume, da za prvega voznika zakonske omejitve ne veljajo, ali pa so zgolj opcijske in so nad njimi možni razni obvozi.
Naj bo dovolj. Pravzaprav ni države na svetu, kjer bi politiki imeli vgrajen etični imperativ in zato trčijo vanj na občasnih nadzornih točkah. Poročilo protikorupcijske komisije je še manj od te. Je zgolj zrcalo, v katerem se izriše podoba, ki ni najlepša v deželi tej, zloba pa domuje v njej sami. Janša je v torek to nedvoumno dokazal, ko je Roka Praprotnika in Gorana Klemenčiča obtožil, da sta del politične gonje proti njemu, namesto da bi se zamislil nad lastnimi dejanji, za katera mu ni našla opravičila niti Rosvita Pesek. Mu je pa treba priznati, da je eden redkih najbolj izpostavljenih politikov, ki je prostodušno priznal, da je očitane mu grehe res storil, le da za to ni kriv, ker pač ni bil pri stvari oziroma ni sledil zakonom, ki jih je spisala tudi njegova vlada.
Zaradi navedenega se z Janezom Janšo sploh nima smisla ukvarjati, ker očitno ne dojema lastnih dejanj in bodo morali ta vozel presekati tisti, ki so z njim v koaliciji ali stranki, za katero je skrajni čas, da si izpraša vest, če ne želi končati v predalu tistih z emblemom »ena država, en vodja«. Včeraj je SDS tja naredila še en korak, strah, da ga bo celotna Slovenija, pa se rojeva na drugi strani. Ne vem, kdo prepričuje Jankovića, da je edini branik pred janševizacijo te države in da mora na okopih vztrajati, zdi pa se mi, da »dobri sosed« že nekaj časa ni gospodar svoje usode preprosto zato, ker se je pustil prepričati, da hodi po kostanj v žerjavico za tiste, ki bi se z njim sladkali. Tega mu res ni treba, še posebej zato, ker mu ekvilibristika na političnem robu za razliko od podjetniškega ne gre dobro od rok in je zdaj Janši največja opora.
Vprašanje je torej, ali bo odstopil Zoran Janković in ne Janez Janša. Prihodnost Slovenije se ne lomi na človeku, ki je po duši še vedno maoist, ampak na tistih, ki so zajahali tranzicijo in se znajo pri tem obrzdati. Jankoviću so Ljubljančani to na besedo verjeli že trikrat, enkrat pa večinsko tudi slovenski volilci. In prav bi bilo, da se tokrat obrzda še dejansko, kajti opravičila za ugotovitve protikorupcijske komisije kot politik nima, podjetni posamezniki pa niso njena domena.
Janša opravičilo seveda ima. Politika je zanj skaljen ribnik, tako kot je za Jankovića biznis, in je v njem tudi protikorupcijska komisija odveč. Priznanje njene veljave je edina odrešitev, a jo je žal tudi Janković včeraj z gnusom zavrnil. In stopil v koalicijo z Janšo.