To bi moralo zadoščati.
Kot je Evropi ljubo, je okoli tega koncepta sčasoma nastal zapleten birokratski aparat, ki človekoljubna načela pretvarja v politične mehanizme. V evropskih birokratskih aparatih pa je navada, da sčasoma poženejo ostre zobe.
Redko jih kdo vidi, a Slovenija si je dovolila priti tako daleč. To je bilo nespametno, kratkovidno in neumno. Državo bo tudi drago stalo.
Letos je minilo deset oziroma štirinajst let od odločb ustavnega sodišča, ki sta državni politiki natančno razložili, da je bil izbris 25.671 ljudi iz registra stalnih prebivalcev nezakonit in da je šlo za kršitev človekovih pravic. V ustavi je obenem zapisano, da mora država vse posledice kršitev odpraviti. Desetletje in pol je politika popravo krivic večinoma blokirala, deloma pa je okoli njih vozila v krogu. Vse to so v Strasbourgu pozorno motrili. O izbrisu si ne delajo utvar: takšne administrativne zločine so izvajali nacisti, dolgo preden so začeli Jude voziti v živinskih vagonih. Enak tajen izbris dovoljenj za stalno prebivanje je izvedel tudi Izrael nad Palestinci. Koordinate zločina so torej v mednarodnem prostoru jasne.
In vendar tudi po lanski junijski sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki deluje pri Svetu Evrope, v kateri so sodniki ugotovili, da je Slovenija povzročila diskriminacijo na podlagi nacionalne pripadnosti, omenjen pa je bil tudi izraz »etnično čiščenje«, politični vrh ni storil ničesar za to, da bi se agonija – ki se je zdaj z izbrisanih preselila na vso državo – kmalu končala. Priprava odškodninske sheme se je začela šele decembra, a je bila zavita v »državno tajnost«. Slovenija je medtem večkrat v Strasbourg poslala prošnjo za podaljšanje rokov, v katerih je morala poročati o napredku, nazadnje pa je prosila še za prestavitev končnega datuma za izpolnitev sodbe, ki ga je sodišče določilo za 26. junij – z dostavkom, da bo, če po tem datumu ne bodo izplačane odškodnine, izbrisanim odprlo vrata za nove tožbe.
Kdor je v zadnjem času bral interne dokumente Sveta Evrope v zvezi z izbrisom, je videl, da jim gre Slovenija zaradi norčevanja iz zgodovinskih evropskih načel močno na živce. Notranji minister Gregor Virant, ki je sedel že v prejšnji vladi, je ravno te dni govoril o oškodovanju pravne države in o tem, da bo ljudem »enkrat počil film«. A ne zaradi izbrisanih, temveč zaradi – prav gotovo – Hilde Tovšak!
Prošnji za podaljšanje v Strasbourgu seveda niso ugodili. To so bili zobje, ki jih je Svet Evrope moral pokazati. Medtem ko Evropska unija žre samo sebe, ostaja najstarejša evropska institucija poslednji varuh spodobnosti.
Slovenija roka za izpolnitev sodbe ne bo ujela in sledile bodo nove tožbe. Ne le zaradi ponižujoče ponujene odškodnine, a morda tudi zato. V predlogu zakona, ki naj bi bil danes predstavljen izbrisanim, namreč ni ponujena niti polovica zneska, ki ga je kot pravično odškodnino že lani določilo sodišče. Menda država misli, da bodo izbrisani raje vzeli premalo, kot pa se z njo še leta pravdali za poravnavo krivic.
A izbrisani bodo raje izbrali tretjo možnost. Po zgledu očetov Evrope bodo Slovenijo civilizirali – v Strasbourgu.
