Ko Petrol snuje državni udar

Prvi možni razlog bi lahko bil in je zelo verjetno tudi bil, da je uprava podjetja sklep o enournem zaprtju Petrolovih bencinskih servisov skrbno pretehtala. Zanj se je odločila, ker je ocenila, da bo s tem radikalnim ukrepom vlado prisilila, da spremeni svojo nedavno odločitev o vnovični regulaciji (omejitvi) cen naftnih derivatov tudi na avtocestah, ki naj bi dramatično ogrozila dobičkonosnost nadaljnjega poslovanja družbe. Ob tem je uprava največjega naftnega trgovca predvidevala oziroma je načrtovala, da bo Petrolov upor proti vladi predramil tudi javnost: voznike in druge kupce Petrolovih storitev, ki bodo na predpraznični torek med poldnevom in eno uro popoldan stali pred zaprtimi pumpami in tiste trmaste prebivalce že tako obskurnih slovenskih krajev, v katerih je Petrol že zaprl svoje pumpice: v Petrini med kočevskimi medvedi, v idrijskem hribovju in v Solčavi in Podkornu, torej v podalpskih luknjah, v katerih vidijo sonce le točno opoldne. Uprava Petrola je s tem sintagmi družbena odgovornost podjetja prispevala nov pomen: ker je Petrol družbeno odgovorna delniška družba, bo svoje storitve ukinil tam, kjer ljudi najbolj boli, da bi neposredno prizadeti lahko občutili, kolikšno krivico njim in lastnikom firme povzroča slovenska vlada, torej vsem tistim častivrednim korporacijam in posameznikom, združenim v lastništvu Petrola: bankam z njihovimi fiduciarnimi računi, finančnim skladom, Dariju Južni, Andreju Vizjaku in kar je še teh prizadetih državljank in državljanov, vključno s tistimi iz rovt. Darij Južna, recimo in Nataša Turk, županja Kostela, imata veliko skupnega: oba sta magnata na svoji Betajnovi, eden v dvorcu v Ljubljani, drugi v kolibi v Kostelu.