Z razlogom. Če se že morajo sprijazniti s tem, da se pomembne politične in posledično gospodarske odločitve sprejemajo v Ljubljani, so pri nogometu nesporni vladarji. Nogometni klub Maribor je pač biser mesta in regije, urejeno podjetje, v katerem plače zaposlenim ne zamujajo in katerega finančno stanje je tako rožnato, da bi kot edino v državi lahko preživelo brez botrstva glavnega pokrovitelja. NK Maribor je preprosto najboljše (majhno) podjetje v regiji. Nogometna gazela. Pa ni veliko manjkalo, da bi se zgodba končala drugače. Z bankrotom.
Uvrstitev v ligo prvakov pred 15 leti so pospremila večmilijonska nakazila na klubski račun. Posledično je imel klub visoko igralsko kakovost, veliko denarja in zveste navijače. In seveda svetlo prihodnost. Če bi odgovorni, predvsem direktor Željko Fundak in predsednik Jože Jagodnik, imeli vizijo. Namesto nje je sledilo nepregledno zapravljanje denarja, kar so dolgo gradili, so še hitreje porušili, na pogorišču pa so ostali le dolgovi in polni žepi prisklednikov. Scenarij popolnega zatona je bil že napisan. Štirimilijonski dolg pa se je zdel višji od Triglava.
Deset let pozneje je vse drugače. Uresničuje se vizija športnega direktorja Zlatka Zahovića, ki dobro ve, da na poti do uspeha preskakovanje stopnic ni dovoljeno. Klub, ki se v zadnjih šestih letih lahko pohvali s štirimi zaporednimi naslovi državnega prvaka in skupno desetimi lovorikami, pa postaja podoben igralcu šaha, ki večino partij, ki jih odigra, konča kot zmagovalec. Vnovična uvrstitev v elitno ligo prvakov, med 32 najboljših evropskih ekip, pa je za Mariborčane več, kot so realno zmožni. Vsaj gledano skozi oči denarja, ki je v nogometu najpogosteje vladar.
Kaj na primer o Mariboru, katerega letni proračun je devet milijonov evrov – od tega štiri milijone namenijo za plače 27 nogometašev in deset iz strokovnega štaba – porečejo pri Manchester Unitedu, ko pa so samo za zadnjo okrepitev, Angela di Mario, odšteli 84 milijonov evrov, a bodo nastope elitnežev spremljali zgolj po televiziji iz udobnega domačega naslonjača? Podobno kot na primer nogometaši Interja, zmagovalca lige prvakov pred štirimi leti, katerega vrednost žogobrcarjev je 250 milijonov evrov.
Tudi zato je zgodba o Mariboru, viziji karizmatičnega Mariborčana Zahovića, ki nikoli ni bil polovičar in je delo, bodisi kot profesionalni nogometaš bodisi kot športni direktor, opravljal 24 ur na dan, čudežna. A tudi zelo zelo resnična. Pa čeprav se bodo odgovorni po današnjem žrebu, ki jim prinaša tri izjemne klube, gotovo večkrat uščipnili in se tako prepričali, da vse to, kar se jim dogaja, le niso sanje.
