Spomnim se, kot bi se zgodilo včeraj, pa čeprav mineva že 33 let, kar sem naredil vozniški izpit za avto. Seveda se je to zgodilo takoj po dopolnjenem 18. letu starosti. Življenja brez avtomobila si od tedaj ne znam več predstavljati. Pa se preselimo v leto 2023. Pred nami so božični prazniki, a je mladostnikov, ki bi imeli izpit za avto na seznamu božičnih želja, vse manj. Zanimanje mladih za samostojno vožnjo z avtomobilom upada. Če je bil vozniški izpit dolgo časa statusni simbol svobode in neodvisnosti, je danes postal nebodigatreba. Razlog: mladim so bližje cenovno ugoden javni prevoz in nove oblike mobilnosti. Med vožnjo z avtobusom ali vlakom lahko s prijatelji klepetajo ali poslušajo glasbo, v avtu pa bi se dolgočasili. Ker za nameček opravljanje izpita ni poceni, saj posameznika stane približno toliko, kot je povprečna plača, za nekatere pa je izpit tudi stres, je vedenje mladih toliko lažje razumeti. A vse to na trg vpliva negativno.
Avtošol je namreč preveč, konkurenca je izjemna. Ker je velikemu deležu kandidatov za voznika cilj pridobiti pravico do vožnje, se pravi dokument, pozneje pa se bo vožnje že naučil sam, se nekatere avtošole temu prilagajajo po najkrajši možni poti – legalno, nelegalno, s skrajševanjem ur, zniževanjem zahtevnostnih pogojev – do formalno opravljenega izpita. Ker ocenjevanje poteka po nekih na pamet naučenih metodah, izpita načeloma ni težko narediti. Res pa je, da ljudje, ki ga opravijo, obvladajo manj, na koncu pa tak vozniški izpit zaradi neznanja voznika ni vreden nič. To pa je skrb zbujajoče. Človek se mora zavedati, da vozniški izpit pomeni svojevrstno licenco za ubijanje. Ker je promet živa stvar, se nekdo, ki vožnje ne obvlada, v njem slabo znajde in hodi po tanki liniji prometne nesreče. Ko pa se ta enkrat zgodi, so njene posledice pogosto v božjih rokah.
Dejavnost šole vožnje ni dobičkonosna dejavnost. Mnogi tako delajo po domače, tisti, ki želijo delati resno, pa so le stežka konkurenčni. Dobiti dobrega učitelja vožnje ni enostavno, saj je njegova plača v najboljšem primeru povprečna. Starejše šole vožnje imajo srečo, da so v letih naredile selekcijo, zato jim primerni ljudje ostajajo v kolektivu, novih učiteljev pa skorajda ni, saj gre za poklic, ki mladim ni blizu. Mladi namreč niso nagnjeni k temu, da bi sedeli v avtu in z nekom pedagoško delali. Pa čeprav ima poklic veliko prednost: učitelj vožnje si delovni čas izbira v dogovoru s kandidati za voznika. Resda pogosto dela popoldne, lahko pa dela kakšen dan več in kakšnega manj, kar je za nekoga, ki ima konjičke, idealno.
Znanje obvladovanja vožnje postaja vedno bolj normalna spretnost, ki jo vsi (starejši) obvladamo, podobno kot vsi uporabljamo pametne telefone, smo na facebooku in računalniku. Seveda ne čisto vsi, še vedno so (starejši) ljudje, ki nimajo vozniškega izpita, podobno kot nimajo prenosnega telefona. A so v manjšini. Kar zadeva znanje, pa promet vse manj postaja spretnost. V mestih in na avtocestah se bodo kmalu pojavila samovozeča vozila, ki od voznika na dolgi rok ne bodo terjala posebnega znanja. Že danes so sodobni avtomobili napredni, smo pa Slovenci, kar zadeva tehniko, precej konservativni, zato številni še vedno vztrajajo tudi pri vozilih z ročnim menjalnikom, ki je danes v sodobnem avtu že zgodovina.
Pa se vrnimo k vozniškemu izpitu: čakanje na praktični del vse bolj spominja na zdravstveni sistem, v katerem so čakalne vrste. In če morebiti menite, da je to zgolj slaba šala, žal ni tako. Je pa razlog več, da bo mladih za volanskim obročem vse manj. Svet se spreminja, ali je to starejšim všeč, pa postaja nepomembno.
