Zadnja javna razprava, ki so nam jo ponudili pisatelji, se jim je nenačrtovano sfižila, ko je postalo jasno, da so vse bolj karikatura našega nacionalnega narcisizma. Sicer vrhunsko teoretično osnovanega, a v praksi povoženega. Reprezentativna mesta in javne vloge zasedajo skoraj izključno predstavniki literarne inteligence, ki je introvertirano prepričana v veličino lastne narodotvorne zgodbe, v prostem času pa njej na čast pripravljena pogreti katero koli staro bitko. Ne bi morali biti prav pisatelji okolje zdravega dvoma v presežno vrednost dobro oglaševane, a komercialno postane in uporabniško zanikrne nacionalne zgodbe? Namesto relevantnih vsebin, ki bi jih lahko pisatelji sami generirali, nam preostane le sklep o njihovi vse bolj šepavi formi. Pogrešamo lahko javno figuro »slovenski pisatelj«, če ta ni zmožna ali voljna odpirati vsebinskih dilem, se zoperstavljati kužnim boleznim družbe in, kadar je treba, kritično oceniti realnega dometa projekta butik Slovenija.
Pomanjkanje občutka za realnost kaže tudi zadnja velika razprava, ki jo ponujajo bolj ambiciozni založniki – e-knjiga, čudovit primer nadlegovanja bralca z vprašanjem forme. Fond slovenskih e-knjig bomo z javnimi sredstvi povečevali, zato da ne bi zaostajali za drugimi državami in da mladina ne izgubi stika s slovensko literaturo. Skratka, naša razvojna strategija je capljanje za velikimi, medtem pa naj bi slovenska mladina začela brati slovenske knjige samo zato, ker jih bodo zdaj podpirali tekoči kristali. Med razpravo o napravi in formatu kapitalizem na vulgaren način vstopa tudi v bralno izkušnjo, ki je doslej vedno aktivno negirala iracionalno potrošniško vedenje. Zgolj trivialna podrobnost je namreč, da e-branja ni brez bralčeve nezmerne »podpore« izbranemu izdelovalcu naprave. Fraza »knjiga je orožje« dobiva končno resen tržni potencial. Pod pretvezo skrbi za bodoče kupne navade najmlajše digitalizirane generacije so založniki skrili edino vprašanje, ki jih skrbi: je mogoče ustvariti več z manj?
Dobrodošli so zato analogni anahronizmi, kakršen so Slovenski dnevi knjige. Na njih si je nemogoče predstavljati, da bi naključno odkritje odlične knjige lahko kdaj nadomestilo zadovoljstvo, da za isto ceno na elegantni napravi hranimo deset e-knjig. Za katere imamo čuden občutek, kot da smo jih prebrali, četudi jih še nismo zares odprli. Dotlej pa: seveda imamo bralskih potencialov in kupne moči za vseh 400 javno sofinanciranih leposlovnih knjig na leto, ponavljanje za drugimi nikakor ni neumno in otročje, slovenski pisatelji so si roke trajno umili s sodelovanjem pri formaciji zdrave in funkcionalne države, mladi pa jih morajo brati že zato, ker so vsi po vrsti avtorsko senzibilni in umetniško briljantni.
